Sodni svet je na svoji zadnji seji soglasno sprejel sklep, da za svetovalca sodnikom za področje etike in integritete v okviru pilotnega projekta 2020 imenuje Janeza Vlaja. Gre za upokojenega vrhovnega sodnika civilnega oddelka, ki je bil v preteklosti tudi predsednik sodnega sveta.
»Če se bo kdo od sodnikov znašel v zadregi, kako ravnati, se bo lahko obrnil name in slišal še moje mnenje. Pričakujem, da se bodo name obrnili predvsem v mejnih primerih,« pravi Vlaj in dodaja, da bo šlo za neformalno svetovanje. Sodnik bo moral na koncu sam sprejeti odločitev in zanjo tudi odgovarjati. Če bo odločitev napačna, ga predhodno posvetovanje z Vlajem ne bo razbremenilo odgovornosti. Kljub temu Vlaj upa, da bo z izkušnjami lahko pomagal kolegom.
Za konstruktivno kritiko
Vlaj ima za seboj bogato kariero, ki jo je začel kot prvostopenjski sodnik na okrožnem sodišču v Murski Soboti, končal pa kot vrhovni sodnik svetnik. Vrhovni sodnik je bil od leta 2003 do upokojitve, ob kateri je lani ob dnevu pravosodja prejel tudi medaljo za življenjsko delo.
Strokovnjak za civilno pravo, ki ga številni cenijo tudi po človeški plati, se je v preteklosti v manj pozitivnem kontekstu sicer znašel prav na področju etične dileme, ko se je leta 2006 skupaj z vrhovnimi sodniki Mitjo Deisingerjem, Jožetom Petričem ter Barbaro in Janom Zobcem podpisal pod kandidaturo skupnega kandidata desnice Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Pozneje je sodni svet njihovo podporo ocenil za neskladno s sodniško etiko, takšno stališče pa velja še danes. Spomnimo, da je komisija za etiko in integriteto pred kratkim kot sporen označila obisk mariborskega okrožnega sodnika Janeza Žirovnika v taboru zmagovalca mariborskih lokalnih volitev in fotografiranje dveh mariborskih sodnikov s kandidati za evropske poslance iz vrst Socialnih demokratov.
Vlaj bo najbrž imel dovolj dela, saj se etičnim vprašanjem v sodstvu namenja vedno več pozornosti. To sovpada tudi z ustanovitvijo komisije za etiko in integriteto pri sodnem svetu novembra 2015.
Prav v teh dneh je etična komisija pripravila smernice za medsebojno komunikacijo in javno izražanje sodnikov, in sicer na pobudo podpredsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Ta je komisijo pozval, naj se opredeli do nekaterih zapisov vrhovnega sodnika Jana Zobca, ki so se mestoma izkazali za neresnične ali vsaj za močno pretiravanje. Kot denimo tisti o »hudih pritiskih, ki jih vsakodnevno doživljajo sodniki prek vdorov v zasebno pošto, preiskav kabinetov, podtikanja neresničnih podatkov v njihove personalne mape in drugih različnih oblik mobinga…«. Smernice se dotikajo zavedanja pomembnosti in vpliva sodniškega položaja, dostojanstva, vljudnosti, zadržanosti, diskretnosti… »Samo konstruktiven dialog oziroma kritika je lahko v skladu s sodniško etiko,« narekuje zadnja izmed petih smernic.
Zakonca Zobec sta se otepala obravnave
Kot je razvidno iz obrazložitve, je Zobec v odgovoru na Đorđevićevo pobudo zavzel stališče, da mu komisija krati pravico do svobode izražanja že s tem, ko ga obravnava. Poleg tega je za dve članici etične komisije odločil, da nista »nesporni moralni avtoriteti«, se zbal, da je komisija zlorabljena, da ima šibko legitimnost in da v postkomunističnih državah takšne komisije pomenijo grožnjo slabitve vladavine prava. Glede na to, da se je za nekatere njegove javno izražene očitke izkazalo, da imajo zelo trhle temelje, je Zobec tudi poudaril, da njegova stališča, mnenja in ocene ne morejo biti predmet dokazovanja, zato jih ni dolžan dokazovati in ga zaradi njih nihče ne sme preganjati ali obsojati.
Zobčev strah, da se bo komisija morda negativno opredelila do njegovih javnih nastopov, je bil odveč. Komisija se je odločila, da ne bo zavzela načelnega mnenja do konkretnih ravnanj, temveč le pripravila smernice za vse sodnike.
