Že več kot štiri leta je staro mnenje ustavnega sodišča, da je del zakona o poslancih neustaven, ker ne omogoča sodnega varstva tistemu, ki mu državni zbor izglasuje prenehanje poslanskega mandata. Namesto tega, da bi neustavnost vsaj zdaj odpravili (rok za odpravo je je bil samo eno leto), so si poslanci poleg privilegijev, ki jih že ves čas imajo, zamislili še nove. To ravno zdaj, v času, ko vlada brez slabih občutkov jemlje revnim (dodatek za delovno aktivnost, varstveni dodatek…) in na veliko razlaga o potrebnem varčevanju pred novo krizo. Mandatno-volilna komisija je namreč (ob nasprotovanju Levice in Nove Slovenije) novelo zakona o poslancih potrdila.

O teh novih privilegijih so poročali različni mediji, o njih je pisal tudi Dnevnik (Poslanci bi zase ukinili nekatere davčne obveznosti, 10. oktober), zato jih ne bom opisovala. Rada bi samo slišala prave in prepričljive argumente, zakaj jim pripadajo, in omenila mnenje pravnika dr. Rajka Pirnata, ki opozarja, da na davčnem področju še posebno velja načelo enakosti in da lahko bolj ugodna »davčna obravnava poslancev« vodi v novo neustavno situacijo.

Ne vem, koliko državljanov sploh spremlja seje delovnih teles državnega zbora. Za to so potrebni čas, motiviranost in velikokrat zelo dobri živci. Slučajno sem pogledala del zadnje seje mandatno-volilne komisije, kjer so se nekateri poslanci razburjali zaradi plačila prevoznih stroškov, se jezili, ker voljeni funkcionarji ne morejo imeti službenih vozil kot »oni drugi« funkcionarji, in iskali argumente za obračunavanje kilometrine namesto stroškov javnega prevoza, s tem pa so ignorirali ostale zaposlene v javnem sektorju.

Ker je nekaterim poslancem prekipelo, so pozabili na lažno medsebojno solidarnost ter razkrili to, kar državljani že dolgo vemo in se glasi: tri- ali večmesečna odsotnost nekaterih poslancev v državnem zboru. Predstavljajte si: nekateri naši izbranci sploh ne hodijo na delo. Mesece jih ni niti v parlamentu niti v delovnih telesih, nesramno prejemajo plačo, vse druge privilegirane dodatke, tudi potne stroške, ki jih ni, nobenih. Dobesedno kradejo naš denar. To smo iz ust določenih poslancev slišali tudi zato, da bi bil »pomembni« argument za kilometrino, ki je sledil, bolj prepričljiv: z izplačilom kilometrine bo država privarčevala denar, ker bi jo dobili samo tisti poslanci, ki bi potrdili svojo prisotnost na delovnem mestu. Kako pa? S kartico, kot jo moramo neprivilegirani ljudje? (Vodje poslanskih skupin se z vodenjem prisotnosti svojih strankarskih kolegov res ne bi ukvarjali.) Se vam zdi, da skrbijo za »interese države« in ne za svoje? Ne bo držalo, po dosedanjih izkušnjah bi kilometrino gotovo prejemali kar vsi po vrsti.

Menim, da sta v resnici pomembnejša kot upravičenost ali neupravičenost kilometrine in vseh ostalih poslanskih privilegijev resno, odgovorno delo ter red v poslanskih vrstah. Javno sprašujem predsednika DZ Dejana Židana, kaj bo (če sploh bo) glede tega ukrenil. Čakam na njegov odgovor. In če ne veste, kdo naj poslancu odvzame mandat, je odgovor preprost: mi, volilci. Upravičeno bi ga vsem tem »odsotnim«, ki si te funkcije res ne zasluzijo.

Polona Jamnik, Bled