Zgodovina avtomobilizma je presunljiva in presenetljiva obenem. Težko je verjeti, kako zelo so avtomobili v 133 letih napredovali. Tako na področju udobja, varnosti, serijske opreme, tehnoloških dobrot in ne nazadnje tudi (maksimalne) hitrosti. Če so prvi avtomobili vozili počasneje, kot smo ljudje tekli, pa danes povprečen avto pelje štirikrat hitreje, kot teče najhitrejši človek, najhitrejši avtomobili pa dosegajo tako vrtoglave hitrosti, da zahtevajo vrhunsko vozniško podučenega možakarja za volanom, ki za nameček ne pozna strahu. Ni več daleč dan, ko se bo s serijskim avtomobilom mogoče peljati tudi s hitrostjo 500 km/h.
Pisalo se je leto 1885, ko so razvili benz patent-motorwagen, ki velja za prvi serijski avto na svetu. Imel je številko patenta 37435, za katero je 29. januarja 1886 zaprosil Karl Benz, proizvodnjo pa so začeli julija in jih do konca leta 1893 prodali 25, tudi s pomočjo francoskega uvoznika Emila Rogerja; Francozi so interes za avto pokazali po pariškem sejmu. Poganjal ga je motor z notranjim zgorevanjem, nameščen zadaj, šlo pa je za avto s tremi kolesi. Moč motorja je bila dve tretjini konja oziroma 500 vatov, kasneje so mu moč povečali na dva konja (1,5 kW), kar je bilo dovolj za maksimalnih 16 km/h. Za avto je bilo treba odšteti tedanjih 600 nemških mark, kar je bilo ekvivalentno 3806 evrom danes.
Prva vožnja dolga 80 kilometrov
Prvo vožnjo je opravila Bertha Benz, na 96 kilometrov dolgo pot od Mannheima do Pforzheima pa je vzela tudi svoja sinova. »Gremo na obisk k babici. Moj mož je tako zelo vesel, da smo končno dosegli cilj,« so bile besede Berthe, ki se je vmes ustavila v Wieslochu, kjer je napolnila posodo za gorivo. Tamkajšnja lekarna tako še danes velja za nekakšno prvo bencinsko postajo na svetu. Takšnih, kot jih poznamo danes, še niso poznali. Svet na avto še ni bil pripravljen.
Čisto drugačna zgodba se je začela pisati leta 1902, ko so predstavili mercedes simplex, ki je sodil pod okrilje še danes mogočnega Daimlerja. Dizajniral ga je Wilhelm Maybach iz Stuttgarta, različica s 60 konji moči (44 kW) pa velja za najhitrejši avto tistega desetletja, katerega maksimalna hitrost je bila 117 km/h. S simplexom so zakorakali v razred superluksuznih limuzin za kraljeve glave in aristokrate. Z imenom so želeli med drugim sporočiti, da je bil avto simple (enostaven) za vožnjo. Z njim so se podali celo na dirkališče, Albert Lemaitre pa je na gorski dirki med Nico in La Turbiejem 7. aprila 1902 zasedel drugo mesto. Del prodajne kampanje je bil tudi ameriški multimilijonar William K. Vanderbilt ml., navdušeni dirkač, ki je na 960 kilometrov dolgi dirki do Pariza avto pognal vse do 111,8 km/h. Navdušenje nad simplexom je pokazal tudi cesar Viljem II. Nemški.
Liberace ga je okrasil s kristali
Turbinsko podprti duesenbergi so bili izvrstni ameriški avtomobili svojega časa in veliki tekmeci evropskim rolls-royceu phantomu II, bentleyju speedu 6 in mercedesu 540 k. Nekaj posebnega je bil model SJ, ki so ga predstavili maja 1932, njegov motor pa je zmogel impresivnih 320 konjev moči (239 kW). Pogon je bil speljan na zadnji kolesi, medosna razdalja je bila razkošnih 3,62 metra, avto pa je tehtal 2,6 tone. Kljub temu je bil pospešek do stotice vsega osem sekund, maksimalna hitrost pa 225 km/h. Le redki avti tistega časa so dosegli več kot 160 km/h. Avto je še danes na seznamu tistih, ki na dražbah dosegajo astronomske vrednosti. Kabriolet iz leta 1935 so tako prodali za 4,5 milijona dolarjev. Cena nekoliko šibkejše različice J je v 30 letih minulega stoletja dosegala od 13.000 do 18.000 dolarjev. Za primerjavo: letna plača ameriškega zdravnika je bila manjša od 3000 dolarjev. »Edini avto, ki je boljši od duesenberga, je drugi duesenberg,« se je glasila marketinška kampanja za različico SJ. Izdelali so jih zgolj 36. Njegov bolj ljudski model J (le 265 KM/198 kW) je hitro postal statusni simbol premožnih in znanih v Evropi in onkraj luže, njegovi lastniki so bili tudi mafijec Al Capone, igralca Grega Garbo in Clark Gable, milijarder Howard Hughes in princ Nikolaj Romunski. Je pa Liberace, ameriški klaviaturist, pevec in igralec, med svojimi nastopi uporabljal repliko modela SJ, posuto s kristali.
»Še nikoli prej nisem bil na takšni predstavitvi. Ko so avto razkrili, je bilo navdušenje huronsko. Nič čudnega, saj je razvoj potekal skrivnostno. Ljudje so bili presenečeni nad njegovim videzom,« so bile besede Ermanna Bonfigliolija, vodje projektov pri Ferrariju, ko so 21. julija 1987 razkrili F40. To je bil zadnji ferrari, ki je nastal s privoljenjem Enza Ferrarija, za njegov razvoj pa so potrebovali 13 mesecev. Zasnovan je bil kot dirkaški avto za običajno cesto, med materiali, ki so jih uporabili, so bili jeklo, kevlar, karbon in magnezij, da je bil nadvse aerodinamičen, pa so poskrbeli s testiranji v vetrovnem predoru. Bil je prvi serijski avto, ki je peljal s 325 km/h (4,1 sekunde do stotice), za kar je skrbel 2,9-litrski osemvaljnik z iskrivimi 478 konji (351 kW). »Vodljivost prvih prototipov je bila skromna, zato smo avto testirali znova in znova, prilagajali namestitve zavor in vzmetenja ter pnevmatike,« se spominja testni voznik Dario Benuzzi. Vedeli so, kakšen avto si želijo, in želji brezkompromisno sledili. »F40 je avto, na katerega sem najbolj ponosen,« še pravi Benuzzi. Načrtovali so proizvodnjo 400 enot, na koncu jih je tekoči trak zapustilo 1311, vsi za najmanj 400.000 dolarjev.
