Tako pa podobno kot drugi nasprotniki, ki si najprej izmislijo neobstoječa pričakovanja od opustitve DZ (krajše čakalne dobe), da jih nato lahko zavrnejo (čakalne dobe se ne bodo skrajšale), tudi on določi neobstoječe pričakovanje (več denarja za zdravstvo) in ga nato zavrne. Zagovorniki ukinitve nismo nikoli trdili, da bo opustitev DZ skrajšala čakalne dobe ali prinesla več denarja. Opustitev ima en sam velik cilj: doseči za vse državljane pravičnejšo razdelitev finančnega bremena za zdravstveno varstvo. Za ta cilj je treba doseči, da bi namesto dosedanjih za vse enakih premij DZ poslej zbrali pol milijarde evrov v obliki prispevka ali davka, ki bo odvisen od naših dohodkov. Denarja torej ne bo več in ob nespremenjenih drugih okoliščinah bodo drugi problemi ostali enaki. (No, če bo zbran tudi tisti del premij, ki ga zdaj zavarovalnice porabijo za svoje delovanje in dobičke, to je kakih 50 milijonov evrov, se bodo tudi nekateri drugi problemi lahko premaknili na bolje. Ampak to bi bila le kolateralna dobrobit, ne pa glavni cilj.) Cilj je odprava sedanjega stanja, ko najrevnejši državljani plačujejo za zdravstvo znatno večji delež svojih dohodkov kot najbogatejši. Poleg premije DZ k temu prispeva tudi obvezni zdravstveni prispevek, ki je zaradi vključitve med davčne olajšave izrazito regresiven. Zato imamo v Sloveniji enega najbolj nesolidarnih zbiranj denarja za zdravstvo v EU: najrevnejši plačujejo trikrat večji delež svojih dohodkov (12 odstotkov) kot najpremožnejši (4 odstotke).

To krivično, regresivno pobiranje denarja za zdravstvo se dr. Tothu ne zdi sporno, saj ga sploh ne omeni. Takole zapiše: »…z dvigom prispevnih stopenj za javno, obvezno zavarovanje… bodo le prerazporejene obveznosti med zavezanci za plačilo prispevkov.« Saj prav za to gre: da se breme plačila pravično prerazporedi med revne in bogate! Če je za dr. Totha sprejemljivo, da posameznik s pokojnino 350 evrov plačuje za DZ mesečno premijo 35 evrov, nekdo z dvajsetkrat večjimi dohodki pa prav toliko, ga je odveč prepričevati, da bi bila ukinitev DZ sama po sebi potreben in pomemben dosežek. Pozivam pa ga, naj si prebere resolucijo o univerzalnem zdravstvenem varstvu, ki jo je ta mesec sprejela generalna skupščina OZN in v kateri se poudarja, da je treba čim bolj povečati delež javnega denarja za zdravstveno varstvo in zmanjšati delež zasebnih sredstev.

Nevredno njegovega znanja je tudi njegovo zatekanje k stereotipni trditvi, da »med ljudmi tudi še danes prevladuje zmotno prepričanje, da mora in da bo nova država zagotovila vsem vse pravice do zdravstvenih storitev iz javnih sredstev brez kakršnih koli omejitev, in to v najvišjem možnem standardu«. To je čisto navadno podtikanje sodržavljanom, ki so dovolj stvarni, da ne segajo po nedosegljivem, ampak zahtevajo, da bi bilo tisto, kar je dosegljivo, enako dosegljivo za vse. Današnje stanje je tako, da javno zdravstvo ne zagotavlja skoraj nobene storitve; skoraj vse namreč zahtevajo doplačila iz žepa ali zasebno dopolnilno zavarovanje. Tudi ko bodo doplačila ukinjena in bo večina današnjih zdravstvenih storitev res dostopna vsem, bo vsakomur jasno, da bo slovenski seznam zdravstvenih storitev, ki jih bo zagotavljalo obvezno zavarovanje, bistveno krajši kot v bogatih državah, ki za javno zdravstvo zberejo dva- do štirikrat več denarja na prebivalca. Ampak vsaj te storitve bodo v resnici dostopne vsem, ki jih bodo potrebovali: to bo velikanski dosežek. Dr. Toth sicer ne uporabi izraza »brezplačno zdravstvo«, je pa temu zelo blizu. Seveda pa ga imajo polna usta naši neoliberalci in delodajalci. Naj ponovno zapišem: javno zdravstvo ni brezplačno, saj država ne ustvarja denarja; zanj (in za vse druge potrebe države) zbiramo denar vsi davkoplačevalci, in to z namenom, da storitev ne bomo kot posamezniki plačevali takrat, ko bomo v največji stiski.

Dr. Toth piše: »Potrebe po dodatnih in večjih sredstvih se bodo v prihodnje le povečevale. Skupni znesek razpoložljivih sredstev, do katerega bi prišli z združitvijo obveznega in dopolnilnega zavarovanja, že dosega zgornjo mejo dovoljene in možne obremenitve gospodarstva oziroma zavezancev za prispevke.« Tudi ta trditev spada med notorične laži slovenskih kritikov javnega zdravstva, zlasti gospodarstva. Delež javnih stroškov v Sloveniji za zdravstvo v BDP sodi v spodnjo tretjino držav EU (5,8 odstotka). Enajst držav EU daje za zdravstvo več kot 8 odstotkov BDP javnih sredstev, torej za dobro tretjino več kot Slovenija, tri države več kot 9 odstotkov (Nemčija, Švedska, Francija). Mimogrede: kako je določena zgornja meja dovoljene obremenitve gospodarstva s strani zdravstva in kdo jo je določil?

Dr. Toth se sprašuje, s katerimi in kakšnimi sredstvi bomo financirali prihajajoče povečane potrebe zaradi staranja slovenskega prebivalstva in nove medicinske tehnologije? Zapiše: »Kako pa bo to možno in uresničljivo, če bomo že prej razpoložljiva in dosegljiva javna finančna sredstva porabili za obvezno zdravstveno zavarovanje?« No, to je pa res nizek udarec: poziva nas k solidarnosti z bodočimi potrebami na račun tega, da ohranimo sedanjo nesolidarnost. Zakaj pa raje ne predlaga, da bi bilo bodoče zavarovanje za dolgotrajno oskrbo zasebno? Da ne bo pomote: tudi to je nesprejemljivo, vendar za dr. Totha ne bi smelo biti. Ali pa naj predlaga, naj se kar sedanji zdravstveni prispevek spremeni v zasebno zavarovanje: to bo zelo razbremenilo slovensko gospodarstvo in ga pognalo v svetovni vrh. V nasprotju z dr. Tothom menim, da bo samo pravično in solidarno financiranje današnjih potreb javnega zdravstva omogočilo, da bodo ljudje v prihodnosti soglašali s povečanimi solidarnimi prispevki, če bodo to zahtevale povečane potrebe.

Žalostno je, da smo dolga leta priča zlagani zaskrbljenosti ob tako čisti in utemeljeni pobudi, da denar, ki ga državljani že ves čas zbiramo, poslej plačujemo v sorazmerju s svojimi prejemki. Očitno je, da zagovorniki ohranitve DZ prisegajo na neoliberalno tezo, da je pogoj za odpravo revščine, da bogati postanejo še bogatejši. Neizvirno bom ponovil vzklik male deklice iz Švedske: kako si drznete?

DUŠAN KEBER