Ko govorimo o javnem zdravstvu, govorimo o čakalnih vrstah, slabi organizaciji dela, napihnjenih stroških, korupciji, pomanjkanju dobrih medicinskih sester in zdravnikov, materialov – kar se redno dogaja v zdravstvenih organizacijah, ki nikomur niso za zgled. Vse, kar je slabega, se upraviči z demokratično željo po zaslužku, zdravstveno ministrstvo pa »modro molči« in čaka na… kaj? Se je potem čuditi odhodu spodobnih ljudi, in to največkrat zaradi slabih medčloveških odnosov, neodgovornosti odgovornih in kaosa nasploh, zaradi katerega trpijo pacienti in stroka izgublja ugled? Ko mi kdo omeni visoke zaslužke zdravnikov in sester v tujini in se na račun tega požvižga na javno zdravstvo, bi želela, da pomisli na to, da je naše visoko šolstvo (tudi medicinska in stomatološka fakulteta) zastonj. Plačujemo ga ljudje iz svojih žepov v upravičenem pričakovanju, da za to dobimo dobro oskrbo. Visoka izobrazba, ki jo je zastavil prejšnji sistem, je brezplačna zato, da bi jo lahko pridobili ljudje, ki jim izobrazba in znanje nekaj pomenita, ne glede na njihov družinski status in finančno stanje. Razviti zahod naš (javno) šolan kader rad sprejema in izkorišča. Zakaj ne? Nič boljšega kot dobiti dobro izurjen in šolan kader, v katerega nisi vložil niti enega dolarja, če ga že tisti, ki so ga šolali, ne znajo zadržati doma. In največkrat ne gre samo za plačilo, temveč in predvsem za profesionalen (tudi človeški) odnos ter za spoštovanje znanja in strokovnosti.

Živimo v času, ko nam usodo krojijo nesposobneži in brezobzirneži. Ne sprašujem se več, zakaj se ljudje pri nas vedno manj smejijo. Sram jih je pokazati zobe in luknje med njimi. Naredile so jih nesmiselno dolge čakalne vrste in nesposobno vodenje našega, nekoč zglednega javnega zdravstva. Srečni smo lahko, da v njem še vedno lahko srečamo prave ljudi, ki svoje delo opravljajo z zavzetostjo, strokovno in v skladu s Hipokratovo prisego. Upam samo, da niso bolj redki od štiriperesnih deteljic.

Mimi Šegina, Domžale