Vlačilec Bourbon Rhode je 26. septembra izgubil boj s huronskim vetrom in visokimi valovi orkana Lorenzo ter na poti s Kanarskih otokov v Gvajano potonil v Atlantskem oceanu, kakšnih 2000 kilometrov od najbližje obale, francoskega otoka Martinik. Med štirinajstčlansko posadko je bil tudi hrvaški kapitan Dino Miškić, ki ostaja med sedmimi pogrešanimi mornarji. Reševalne ekipe so doslej rešile tri preživele in našle štiri trupla, iskalno akcijo pa so oblasti le teden dni po nesreči zaključile, saj naj bi bile možnosti za preživetje pogrešanih zelo majhne.
Hrvati zbirajo denar za iskanje
Družina hrvaškega kapitana ostaja optimistična, žarek upanja jim vzbuja pirotehnični signal, ki so ga zaznali na območju, kjer bi na rešilnih splavih lahko bila posadka. V noči z nedelje na ponedeljek sta namreč člana posadke ladje Alp Striker nedaleč od območja iskalne akcije pogrešane posadke najprej opazila bel, nato pa še rdeč, kakšnih 20 sekund trajajoč pirotehnični signal, ki naj bi predstavljal klic na pomoč. V izvidnico so nemudoma poslali tri ladje, letalo in nekaj brezpilotnih letalnikov, ki pa po navedbah lastnika vlačilca, francoskega podjetja Bourbon Offshore, doslej pri iskanju niso imeli sreče.
Družina in prijatelji šibeniškega kapitana se niso zadovoljili z razlago oblasti, da je za preživele le še malo upanja, najprej so s peticijo zbrali 40.000 podpisov za nadaljevanje (prehitro) zaključene iskalne akcije, zdaj so začeli še zbirati denar. S pomočjo dobrih ljudi jim je v nekaj dneh uspelo zbrati okoli 33.000 evrov, kar je desetina ciljnega zneska. »Prekinitev iskanja je bila velika napaka. Sprejeli so birokratsko odločitev, a ne vem, na kakšni osnovi. Zavedati se moramo, da govorimo o človeških življenjih, zato moramo, dokler obstaja najmanjša možnost, da so še živi, ustvarjati pritisk,« je za hrvaški N1 pojasnil namestnik sindikata pomorščakov Hrvaške Vladimir Svalina.
Pogrešane našli tudi po skoraj letu dni
Še več – Svalina je prepričan, da bi se morala intenzivnost iskanja zgolj povečevati, saj obstajajo primeri, ko so pogrešane našli tudi po 150 dneh tavanja po morju. »Signalni raketi sta dokaz, da so še živi. Ne bi bilo prvič, da bi nekoga našli po 150, 200 ali celo 300 dneh na vodi. Prav možno je, da je tako tudi tokrat,« je prepričan Svalina. Strokovnjaki s področja pomorstva mu prikimavajo, saj mornarji malega števila signalnih raket ne bi prižigali kar na pamet, sploh pa ne dva tedna po potopu ladje. Po njihovem bi bilo logično, da jih prižgejo, ko vidijo v bližini kakšno ladjo.
»Nihče noče verjeti, da jih ni več, saj so aktivirali splave, na katere so se lahko kljub peklenskim okoliščinam rešili. Ta rešilna plovila so moderna in kakovostna, verjamem, da je kapitan storil vse, da bi rešil sebe in posadko,« pa dodaja Svalina. Malce manj kakovostna oziroma v slabšem stanju naj bi bila ob izplutju 13 let stara potopljena ladja. Inšpekcijsko poročilo iz maja letos je namreč pokazalo na številne pomanjkljivosti: večji del opreme je bil označen z oceno zelo slabo, med drugim tudi komunikacijska oprema ter oprema za signalizacijo položaja v primeru nesreče. tak
