Glede vsebinskih argumentov za razglasitev oziroma uzakonitev tovrstnega praznika, ki jih je navedel gospod predsednik OKS Bogdan Gabrovec, menim, da novi praznik zagotovo ne bi povečal telesne dejavnosti Slovencev in tako zmanjšal števila »preveč debelih ljudi«, kot je bilo priobčeno v časopisju. Mislim namreč, da se Slovenci dovolj gibljejo tudi brez posebnega športnega praznika, o čemer med drugim govori te dni večkrat poslušano geslo: »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« Sicer pa imamo Slovenci že kar precej športnih praznikov, saj tako poimenujemo na primer smučarske prireditve v Planici, v Kranjski Gori (pokal Vitranc) in na Pohorju (pokal Zlata lisica). Precej praznično vzdušje preveva tudi tradicionalne prireditve, kot so kolesarski maraton Franja pa tekaški prireditvi Ljubljanski maraton in Tek ob žici. Končno je bilo spremljanje športnih dogodkov te dni v Stožicah en sam praznik.
Sicer pa se mi ob pobudi za praznik športa poraja še nekaj dilem. Tako recimo menim, da bi bilo treba, če gre za državni praznik, vseeno malce povprašati za mnenje posamezne športne zveze, ki jih OKS združuje (OKS-ZŠZ). Zelo populistično se mi zdi tudi nagovarjanje posameznih športnikov (tokrat sta bila tarča en starejši, Aljoša Žorga, in en mlajši, Primož Lampič), da se opredelijo okrog pobude, saj oni po logiki kaj drugega kot soglašati niti ne morejo. V tem primeru se mi zdi ravnanje OKS nekako cekajevsko, saj skuša z avtoriteto osrednje športne oblasti izsiliti na trhlih temeljih zgrajeno pobudo. V tem smislu se mi zdi vprašljivo v podjetje vključevati predsednika republike, saj to spominja na romanja (v podobnih primerih) k nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku. Tudi podpora strokovnega sveta RS za šport deluje nekako v duhu partiji podobni monolitnosti.
Dejstvo je, da je kar nekaj kompetentnih ljudi izrazilo dvom o predlaganem državnem prazniku. Nekateri, kot je denimo Tomo Levovnik, raje dajejo prednost pomembnejšim stvarem, ki naj bi jih opravil OKS, na primer sistemski ureditvi slovenskega športa. Silvo Kristan pa tudi v pismih bralcev v Dnevniku (3. oktobra) predlagateljem praznika očita populizem in demagogijo.
Sam bi kot nekdanji direktor ukinjene muzejske ustanove raje soglašal s pobudo, da bi vsi skupaj začeli bolje skrbeti za snovno in nesnovno dediščino slovenskega športa, ki pred našimi očmi izginja, kot na primer rdeča majica z Vuelte Primoža Rogliča, ki je postala dražbeni artikel. V tem bi nas lahko podprl in nam stal ob strani Olimpijski komite Slovenije kot osrednja športna institucija pri nas, a njegovo vodstvo in člane tematika varovanja športne dediščine ni nikoli preveč zanimala in pri tem je ostalo vse do danes. Skrb za dediščino slovenskega športa se mi zdi pomembnejša kot pa praznično »športanje« in hkrati veseljačenje v pasu nekoliko širših Slovencev, kot si to želijo v OKS.
Dr. Iztok Durjava, upokojenec
