Koliko časa bodo to državo upravljali mešetarji in kramarji, koliko časa bo zaupanje volilcev uživala patološka narcisoidnost prvega državnika in drugorazredna interpretacija ljudskih rekov in modrosti, človeka, ki je preprosto stopil v prevelike čevlje? Mislite, da bi ta dva lahko vodila Novartis ali Krko? Prepričan sem, da ne. Za vodenje države pa sta primerna?
In, vsaj po mojem, je vse to v pomembni meri soustvaril človek, ki se hrani s prepiri, sovraštvom, delitvami, pa zato vsakič volimo kogar koli, da le ni On. Ali pa večinsko ostajamo doma. Pogosto berem, poslušam in gledam razmišljanja raznovrstnih strokovnjakov, mladih in starejših obeh spolov. Vsakič sem ponosen, da premoremo tako sposobne, bistre in zdravorazumske ljudi, in vsakič mi gre na jok od onemoglega besa, ker sposobnih ne moremo prepričati, da bi se posvetili upravljanju te države, saj je naš politični razred politiko pač tako zagabil razsodnim in pametnim ljudem. Potrebujemo strateška razmišljanja o razvoju države, ne potrebujemo izvrševalcev tekočih poslov, to znajo tudi sami v državni upravi, in gasilcev problemov, ki jih sami razvnemajo. Gasilce že imamo, a tisti so nam v ponos! V ponos so nam tudi ljudje, ki se združujejo v državljanske pobude in odnašajo zadnjo plat nesposobnim upravljalcem države, ki ne zmorejo ali nočejo dojeti, kaj so stvarni problemi ljudi.
Ste opazili, kako neoliberalistični lobi in njegove organizacije že ob skromnih namerah, usmerjenih v blaženje standarda najrevnejšim, prek medijev orkestrirano trobijo o apokalipsi, ki da nas bo pogubila. Kako bodo vsi odšli in propadli. Mladi, sposobni in izobraženi ljudje, nekateri so združeni tudi v Levici, ki še ne sodeluje pri odžiranju volilnega plena, so domala saboterji, izdajalci, Cheji Guevare, preteča nevarnost za vrnitev v čase proslulega socializma. Namesto da bi upravljalci države poskrbeli, da se ne bi v tej državi toliko pokradlo, prispletkarilo, preneslo v davčne oaze, vračalo tisto, kar je odvzela že Marija Terezija, v čemer smo unikum v Evropi, oproščalo neopravičljivo, se znašajo nad tistimi, ki opozarjajo na te probleme.
Političnemu razredu je več do preračunavanja o izvoljivosti v takšnem ali drugačnem volilnem sistemu ali območjih kot do usod najrevnejših. In tako bo na veke vekomaj, dokler nam bodo stranke ponujale na volitvah ljudi, ki jim bodo zobali iz roke, kajti to bodo počeli le še nesposobnejši od svoje strankokracije. Pa smo spet tam – začaran krog. Razmišljati bo treba o pomembnejših spremembah sistema, v katerem se na račun ljudstva okoriščajo nekompetentni in nesposobni.
Josip Meden, Ljubljana
