Samuel Little je v zadnjem letu in pol priznal neverjetnih 93 umorov, ki jih je v 35 letih zagrešil po Združenih državah Amerike. To je več žrtev, kot sta jih za seboj skupno pustila dva najzloglasnejša serijska morilca v Ameriki, Ted Bundy in Jeffrey Dahmer. Devetinsedemdesetletnik sicer zadnjih pet let v kalifornijskem zaporu že prestaja dosmrtno zaporno kazen zaradi treh umorov, preostalih 90 pa jih je v zadnjem letu in pol priznal teksaškemu rangerju Jamesu Hollandu. O svojem »življenjskem delu« mu je med grizljanjem pice in pitjem gaziranih pijač pripovedoval več kot 700 ur, preiskovalci pa so lahko na osnovi njunih intervjujev, ki jih je Holland snemal in so dostopni na spletu, zaključili že kakšnih 50 doslej nerazrešenih primerov.

Izbiral ženske z roba družbe

»93 umorov žensk v 19 zveznih državah, skoraj pol stoletja me niso dobili, skoraj se mi je uspelo izmuzniti s stotimi umori,« je Little povedal svojemu izpraševalcu. Zdaj mu je zmanjkalo pritožb, zaveda se, da je star, skrivnosti o svoji »plodoviti karieri« očitno noče nesti s seboj v grob. Največ je pobijal v Miamiju in Los Angelesu. »Bil je dober v tem, kar je počel. Po vsakem umoru je zapustil mesto,« teksaški ranger odgovarja na ključno vprašanje, kako se je Littlu tako dolgo uspelo skrivati pred roko pravice. Na roko mu je šel tudi profil žrtev – izbiral si je ženske z roba družbe, prostitutke, odvisnice od drog, skratka ženske, ki jih nihče ne bi pogrešal, policija pa se ne bi pretirano trudila z njihovimi primeri. »Bil je izjemno premeten in inteligenten. Na robu genialnosti. Ima fotografski spomin, kraje zločinov mi je po več desetletjih opisal do zadnje podrobnosti natančno. Potrdili smo prav vse, kar mi je zaupal,« pravi Holland.

Nekdanji boksar na prvi pogled spominja na povsem povprečnega dedka, a videz vara. Zločine je rangerju opisoval z rahlim nasmeškom, zadovoljen, da mu je uspelo v življenju toliko »doseči« in pretentati može zakona. Zakaj je svoje zločine priznal ravno Hollandu, ne ve nihče. Ta ga je najprej rešil smrtne kazni, nato pa mu ga uspelo za nekaj mesecev celo prepeljati v Teksas. Tam sta več mesecev klepetala o njegovih zločinih, ranger pa je njegovo zgovornost »podmazal« s picami in sladkimi pijačami, do katerih je v zaporu nemogoče priti.

Blagoslov in prekletstvo

A čeprav se mnogi zgražajo, ker je s serijskim morilcem tako lepo ravnal, se Holland na to ne ozira. »Veste, potem pač nikoli ne bi prišli do resnice. V moji družbi se je moral počutiti prijetno,« je bil jasen in ugibal, da mu je morilec morda zaupal skrivnosti tudi zato, ker mu je bil simpatičen. Motiv so bilo verjetno tudi pešajoče zdravje, njegova starost in strah, da ga počasi zapušča spomin. Little pri iskanju žrtev pomaga tudi z risanjem njihovih portretov. »Čeprav bo umrl v zaporu, hočemo za vsako od njegovih žrtev dobiti pravico,« vztrajajo v FBI in tudi javnost prosijo za pomoč pri identifikaciji umorjenih. Veliko število primerov smrti žensk, ki jih je Little zadavil, je policija namreč označila za predoziranje ali nesrečo, številni pa so ostali nerešeni.

»Morda je kdo v zaporu zaradi mojih umorov, s priznanjem jim bom lahko pomagal na svobodo. Bog bo na koncu morebiti malce bolj prizanesljiv do mene,« pa je odločitev za pogovore z rangerjem po toliko letih opisal Little. »Ne vem, ali je še kdo drug rad počel kaj takšnega. Mislim, da sem edini na svetu. Je blagoslov. In prekletstvo,« je najstrašnejši ameriški serijski morilec zaključil pogovor.