K njegovi argumentaciji pravzaprav ni kaj dodati: zelo nazorno je namreč pokazal, da predlagatelj izmisleka pravzaprav ne ve, ne kaj bi sam s sabo ne kaj naj bi pravzaprav počel s slovenskim (društvenim) športom. Zatekanje k na prvi pogled všečnim populističnim zvarkom in k samopromoviranemu prvaku slovenskih populistov, dragemu predsedniku republike, ki je seveda z obema rokama pograbil zamisel po svoji meri, je zanesljivi kazalnik popolne konceptualne nemoči vrhovne asociacije slovenskega športa civilne družbe.

Prav neverjetno je, da se je na ta vlak ročno usedel tudi vladni strokovni svet za šport, kar je še en dokaz več o mrtvoudnosti sodobnih idejnih in operativnih vodij slovenskega športa. Ne vzroki ne posledice takšnega stanja niso od včeraj, temveč so predvsem posledica sistematičnega procesa podržavljanja slovenskega športa civilne družbe po osamosvojitvi.

Najbolj v nebo vpijoče se to kaže v izumiranju tistega motorja na prostovoljstvu temelječega društvenega športa, ki so ga od nekdaj predstavljali tako imenovani (ljubiteljski) športni delavci. Seveda so to težke besede in kdor jih izreče, se pri kamarili, ki ta čas vodi slovenski šport, zanesljivo lahko nadeja nalepke kritikarstra.

Nikogar več, na primer, ne preseneča, da si slovenski menedžerji vse pogosteje »kupujejo« vodilna mesta na čelu športnih klubov s sponzorskim denarjem »svojih« podjetij. Ali pa da društva vsem na očeh predelujejo v firme in jih prodajajo kot bombone z njihovo zgodovino vred, kot so storili s KK Olimpija. Pristojni z OKS-ZŠZ in pristojnega ministrstva (MIZŠ) na čelu pa hladnokrvno gledajo proč, ker zakona o društvih očitno (še) niso niti prebrali.

V nebo vpijoč primer, ki priča o tem, koliko pristojni dajo na športne delavce, je kajpak Ljubljana. Na primer, kako v glavnem mestu »negujejo« spomin na najbolj eminentne osebnosti slovenskega športa. Denimo na inž. Stanka Bloudka, edinega Slovenca, ki je bil član Mednarodnega olimpijskega komiteja: 60 let po smrti (26. novembra 1959) v slovenskem glavnem mestu nanj spominja le še podstavek že davno ukradenega doprsnega kipa Stojana Batiča ob klancu proti dvorani Tivoli, »nadomestni« Mirsada Begića pa je varno skrit pred očmi javnosti v temačni avli nekdanjega hrama slovenskega športa…

O tem, da so v začetku 60. let prejšnjega stoletja širše okolje (poznejše) tivolske dvorane poimenovali Športni park Stanka Bloudka, boste tam zaman iskali kakršno koli obeležje. Tudi zavod, upravljalec tivolskega športnega kompleksa, je nekaj desetletij nosil ime inž. Stanka Bloudka, pa so ga pred nekaj leti gladko preimenovali v Šport Ljubljana. Zgodovinski spomin ni ravno odlika župana Zorana Jankovića et consortes, a temu se kajpak tudi sicer ne kaže čuditi…

Še vedno pa sem presenečen, da športni novinarji v predlogu »dneva slovenskega športa« niso prepoznali demagoškega in populističnega naboja tega izmisleka OKS-ZŠZ, ki povrhu že od leta 1991 slavi 15. oktober kot dan svoje ustanovitve. In če niti tega formalnega okvira ni sposoben napolniti z vsebino, se mu res ni treba zatekati po pomoč k državi, ki prav tako ne ve prav dobro, kaj bi s športom. Če seveda zanemarimo, da se njeni funkcionarji od nekdaj radi slikajo z njegovimi najbolj eminentnimi in slavnimi protagonisti. Pa smo spet pri populizmu.

Oto Giacomelli, Ljubljana