»Ko sem zadnjič vozil ta klanec, sem zmagal in tokrat mi je znova uspelo. Lep kraj zame,« se je Primožu Rogliču smejalo ob baziliki San Luca na hribu nad Bologno, potem ko je slavil na 102. izvedbi klasike Giro dell' Emilia. Prihodnji kraj romarske postaje slovenskega kolesarstva ima Roglič v zelo lepem spominu že od 11. maja, ko je slavil zmago na uvodnem dnevu Gira in prvič oblekel rožnato majico. V soboto je z elegantnim samostojnim koncem prvič osvojil tudi enodnevno dirko elitne profesionalne ravni. Leta 2014 je začel svojo kariero z zmago na enodnevni dirki Hrvaška–Slovenija med Zagrebom in Novim mestom. S podvigom nad Bologno je odprl še eno uspešno poglavje šampionske kariere. Število zmag to sezono je povečal na trinajst. Njegov moštveni kolega Dylan Gruenewegen ima le eno več, a Zasavec ima vse z najvišje ravni. Skupaj je vpisal že 35. »telemark« v karieri profesionalnega kolesarja v petih letih. Z novo zmago se je še utrdil na vrhu svetovne kolesarske lestvice.

Roglič je po Vuelti obdržal visoke obrate. Svetovno prvenstvo v Yorkshiru se mu zaradi poškodbe, izčrpanosti, mraza in dežja ni izšlo. Motivacijo je obdržal. Z 207 kilometrov dolgo enodnevno dirko z zaključnimi krogi skozi San Luco se je začel teden italijanskih jesenskih klasik. Končuje se s sobotna, 113. dirka po Lombardiji (Il Lombardia), eden od petih največjih enodnevnih »spomenikov« kolesarstva. Emilijska klasika sicer ne sodi v niz svetovne serije World Tour (razred H), vendar je zaradi zahtevne trase za najbolj vsestranske hribolazce idealen vzorec za Lombardijo. To se odraža tudi pri konkurenci. Organizatorji so na startu v Bologni v prvo vrsto postavili zmagovalce vseh treh tritedenskih dirk – zmagovalca Toura Egona Bernala (Ineos), ki je končal deveti, Richarda Carapaza z Gira, Rogliča z Vuelte ter velemojstra Vincenza Nibalija (23. mesto) in Alejandra Valverdeja (5. mesto). Rogliču se je še najbolj približal lani bronasti s svetovnega prvenstva, Kanadčan Michael Woods (EF Education).

»Ko smo polovili ubežnike, je bilo na zadnjem klancu vse odvisno od mene. Če povem po pravici, nisem čutil najboljših nog. Seveda sem rezultata zelo vesel. Brez moštvenih kolegov mi ne bi uspelo zmagati,« je Roglič posebej poudaril prispevek pomočnikov. Robert Gesink, Sepp Kuss, George Bennett in Antwan Tolhoek, ki so bili ob njem že na španski Vuelti in italijanskem Giru, so imeli popoln nadzor nad dogajanjem do sklepnih krogov in vsi so končali med najboljšo trideseterico, kar dovolj zgovorno kaže moč ekipe, ki je letos dosegla že 49 zmag. Prva Rogličeva iz niza uglednih klasik je nov dokaz, da ob podpori spremljevalne zasedbe Jumbo Visma zmore tudi največje enodnevne podvige, ko sta način dirkanja in tekmovalna oblika drugačna kot na večdnevnih preizkušnjah. Na vrhu želja je zdaj francoski Tour 2020, za katerega bodo predstavili traso 15. oktobra. Še prej ga v torek v Treh dolinah Vareseja čaka generalka za Lombardijo, kjer bo postavil piko na i zgodovinski sezoni kot najboljši kolesar leta.