To je zgodba o nemoči malega človeka, ki je Ivana Bertoleta iz vasice Čanje pri Blanci v sevniški občini pripeljala na rob obupa. Ker ne vidi več nobene rešitve, se je obrnil na medije. O njegovih težavah smo v Dnevniku pisali pred natanko šestimi leti. A tedanji zapis bi skorajda lahko prepisali, saj se medtem ni zgodilo nič, kar bi pripomoglo k rešitvi. Takrat je Bertole potožil nad odločitvijo okrajnega sodišča v Sevnici, ki je razsodilo (in sodbo nato potrdilo višje sodišče), da je dolžan opustiti »vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika, ki presega pravice iz naslova služnosti«. »Toda na sodišču so se v glavnem ukvarjali s tem, da ob tej poti kopljem, kosim travo in škropim s herbicidi, niso pa hoteli slišati, da je zaradi neurja in nalivov pot tako uničena, da ne morem normalno do svoje hiše,« je dejal.
Tožil ga je sosed, sicer njegov brat, ki mu, kot trdi Bertole, ne dovoli nikakršnega posega v dobrih deset metrov dolgo služnostno pot, niti tako banalnega, kot je puljenje trave, ki zraste sredi poti. A pot je po vsakem močnejšem dežju le še bolj uničena. Po avgustovskem neurju je na njej zazijala pol metra globoka luknja, zato Bertoletu ne preostane drugega, kot da z avtom zapelje po sosedovem travniku, saj drugače do svoje hiše ne more.
Voda odnesla del poti
»Pravica služnosti poti zajema tudi pravico vzdrževanja, ki pa ne sme pomeniti širitve poti,« je med drugim zapisalo okrajno sodišče leta 2013, potem ko mu je Bertole po neurju, ki je razdrlo služnostno pot, poslal malce provokativno sporočilo, češ naj zdaj pot uredi kar sodišče, če je sam ne sme. »Nikoli nisem širil poti!« ob tem odločno odvrne. »Če bi sodišče pregledalo teren, bi ugotovilo, da je pot danes celo ožja, kot je bila leta 1973, ko sem jo skupaj s starši tudi uredil.«
Vsakič, ko poskuša Bertole vsaj za silo pokrpati kakšno luknjo, ga lastnik ovadi in kliče policijo zaradi motenja posesti. Bertole se je tako znašel v začaranem krogu. »V neurju konec avgusta letos je s hriba za hišo, kjer ima Sadjarstvo Blanca sadovnjake, voda dobesedno drla na pot. Uničila nam je tudi del vrta. Ker sem se bal, da se bo sprožil plaz, sem poklical gasilce. Ker pa je sosed tik ob poti postavil vinogradniške stebre in nasul zemljo, je gasilski tovornjak obtičal na zoženi in razmočeni poti. Tudi goriva mi ne morejo pripeljati,« našteva Bertole.
Konec avgusta je o svoji težavi ponovno seznanil okrajno sodišče. In čez teden dni dobil odgovor, skoraj identičen tistemu izpred šestih let: »Uporabnika dovozne poti imata pravico in tudi dolžnost, da dovozno pot vzdržujeta.« Toda očitno ima Bertole to pravico le na papirju, ne pa tudi v praksi.
Sam uredil pot, zdaj pa po njej ne more
Kot so med drugim pojasnili na ministrstvu za infrastrukturo, je služnostno pravico mogoče pridobiti na tri načine. Prvi je s priposestvovanjem, če je uporabnik uporabljal služnostno pot vsaj deset let »v dobri veri« (misleč, da ima to pravico) oziroma »brez dobre vere« 20 let, lastnik pa temu ni nasprotoval. Druga možnost je na podlagi pravnega posla, ko je poleg pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice potreben še vpis v zemljiško knjigo. Tretja možnost je odločba državnega organa. Če se nič od tega ne bi zgodilo, bi vsakršno poseganje v to pot, »četudi gre le za krpanje ceste«, pomenilo nezakonito dejanje.
Toda Bertole izpolnjuje že prvi pogoj. Kot pravi, je pot, ki jo je leta 1973 uredil skupaj s starši, nemoteno uporabljal in urejal vse do leta 2009, torej 36 let, dokler ga ni lastnik začel obtoževati, da je pot razširil. Poleg tega so starši leta 1973, ko so eno od parcel prepisali na Ivana Bertoleta, v darilni pogodbi zapisali tudi pravico služnosti na omenjeni poti.
Toda vse skupaj očitno ne zadošča. Kot trdi Bertole, mu sodišče ne verjame, da nikoli ni širil poti. »Izvedenec je povsem narobe zarisal pot, ne da bi kar koli izmeril, celo del zemljišča drugega soseda je vrisal zraven. Sodišče seveda sledi njegovemu mnenju. Povsem nemočen sem. Očitno je edina možnost, da hišo prodam in se odselim,« je obupan naš sogovornik.
