Pesnica, pisateljica in prevajalka Luiza Pesjak (1828–1898) sodi med prve slovenske literarne ustvarjalke. Dela, kot so novela Rahela, avtobiografski zapisi Iz mojega detinstva in roman Beatin dnevnik, je napisala v času, ko je bilo literarno snovanje predvsem moška domena. Literatke – med bolj znane in zgodnje zagotovo sodi Jane Austen (1775–1817) – so se začele v širšem evropskem kontekstu bolj množično pojavljati šele konec 19. stoletja. Pesjakova je bila znana tudi kot avtorica opernega libreta za Gorenjskega slavčka, v dramatiki pa izstopa njena drama Na Koprivniku, kjer je glavne vloge namenila preroditeljem Zoisu, Linhartu in Vodniku.
Večkulturnost kot prednost
Luiza Pesjak je bila hči ljubljanskega odvetnika Blaža Crobatha; pri tem velikem podporniku slovenskega narodnega gibanja sta bila denimo zaposlena France Prešeren in Matija Kastelic. Materialno je bila preskrbljena, šolala se je v zasebnem zavodu in pri domačih učiteljih, tudi pri Prešernu, dopisovala si je s Stritarjem, Gregorčičem, Levstikom. »Veliko se je tudi samoizobraževala, brala, hodila v gledališče in opero, potovala. Postati literatka zanjo ni bilo nekaj z neba danega, temveč življenjski načrt, v katerega je zelo sistematično vlagala. Bila je družabna, na plesih se je zelo trudila za vzpostavljanje socialnih povezav,« pojasnjuje literarna zgodovinarka Urška Perenič z ljubljanske filozofske fakultete, ki je nedavno znanstvenokritično pospremila faksimilirano izdajo avtoričinega romana Beatin dnevnik.
»Pisati je začela v obdobju narodne prebuje, zato se je vedno poudarjal slovenski del njenega opusa. A objavljala je tako na Nemškem kot na Slovenskem. Da je ohranjala svojo dvojezičnost, je njena kakovost,« poudarja sogovornica; tudi velik del Prešernove ali Kersnikove korespondence je takrat potekal v nemščini. Literarna zgodovina je spregledala, da je Luiza Pesjak v svoja dela vnesla močno domoljubno sporočilo, tudi mnoge nacionalne in lokalne specifike krajev, ki jih je opisovala. »Očitali so ji namreč, da njena pisava ne sodi v žanrski sestav slovenske književnosti, polne zgodovinskega romana in kmečke povesti, češ da to, kar piše, lahko berejo že v tujini in doma tega ne potrebujejo. A njena prizadevanja dokazujejo, da je želela biti del tega kroga.«
Tuji žanr, domače poteze
Roman Beatin dnevnik iz leta 1887, njeno najpomembnejše delo, je bil – z dnevniško zasnovo – v slovenski književnosti novum, Janko Kersnik mu je v Ljubljanskem zvonu neprizanesljivo očital zgledovanje pri nemški ženski trivialni literaturi. Gre za zgodbo o mladi guvernanti, ki skrbi za grofičini hčeri, vmes pa se zaljubi v bogatega plebejca Riharda. »Čeprav gre za tuji žanrski vzorec, je pomenljivo, da ga ni zapisala v nemščini, temveč v slovenščini. V ospredje postavlja posameznika, ne kolektiv, žensko in njeno dojemanje sveta v sedanjosti, ne v preteklosti. Veliko potez je avtobiografskih,« pojasnjuje znanstvenica.
Vsebinsko sodi delo med družinske romane: »To je alternativa oznaki ženski roman, ki so mu večkrat pripisovali pretirano razčustvovanost. Na družinsko oznako med drugim kažejo tudi zgledi, ki jim je avtorica sledila. Denimo z likom guvernante in dvojčic ali pa z ljubezenskim trikotnikom, kar so motivi, ki jih najdemo v romanih Predsednikove hčere in Nina švedske avtorice in feministke Fredrike Bremer, ki je bila njena najljubša pisateljica.« Rada je imela tudi nemški pustolovski roman, med ameriškimi pisatelji Jamesa Fenimora Cooperja. Ker je bila aktivna bralka, pa je nenavadno, da v svojih intimnih dnevnikih ne omenja Jane Austen ali Sophie von La Roche.
Emancipatorni potencial Beatinega dnevnika se kaže tudi v protagonistki Beati, ki ni bila le vzgojiteljica, temveč izobražena ženska, ki bere denimo Byrona, za tedanje čase sveže piše o ženskem prijateljstvu, o izkušnji materinstva, skozi sam akt pisanja pa se pravzaprav šele izgrajuje kot junakinja. Tudi Rihard je upodobljen kot lik, ki ima v domači vili bogato knjižnico svetovne literature od antike dalje in kulturni salon, širok duhovni horizont. »Prek lika kneginje Pavlovne in kritike plemstva je mogoče prepoznati tudi emancipacijo tedanjega meščanskega izobraženstva. Zanimivo je, da pisateljica dogajanje umesti na grad, torej v prostore plemiškega sloja, iz katerega se potem norčuje,« še sklene z namigom na avtoričin prefrigan občutek za ironijo.
