Svetovna prvenstva v atletiki so bila v svoji sicer razmeroma kratki zgodovini – prvo je leta 1983 potekalo v Helsinkih – vselej spektakularna. Tudi letošnje ni bilo izjema, saj so bili na njem doseženi številni najboljši rezultati na velikih tekmovanjih doslej, tudi svetovni rekord na 400 metrov ovire za ženske. Črn madež prvenstva je bil, da je največje atletsko tekmovanje leta v Dohi potekalo pred skoraj praznimi tribunami, kjer ni bilo nobenega blišča. Katar se je vnovič izkazal za slabega gostitelja, atletika pa je poglobila globalno krizo. Ujeta je v menedžerske posle, saj številni odlični atleti težko dobijo povabilo za nastop na največjih mitingih. Na drugi strani je mitingov diamantne lige preveč in že dolgo ne dosegajo blišča nekdanjih mitingov zlate lige.
»Nisem pristojen za to, da bi ocenjeval, zakaj je bilo svetovno prvenstvo v Dohi. To je vprašanje za Mednarodno atletsko organizacijo. Moje mnenje je, da z denarjem lahko kupiš marsikaj, ne moreš pa pričarati vzdušja, ki sodi k največji prireditvi na svetu,« je prvenstvo v Dohi opisal Vladimir Kevo, predsednik strokovnega sveta Atletske zveze Slovenije.
Po uvrstitvah v finale so slovenski atleti presegli pričakovanja. Stroka je napovedovala dve finalni uvrstitvi, med najboljše v svoji disciplini pa so se uvrstile Tina Šutej v skoku ob palici, Martina Ratej v metu kopja in Maruša Mišmaš v teku na 3000 metrov zapreke. Z desetim mestom je najboljšo uvrstitev dosegla Martina Ratej. Vse tri omenjene slovenske atletinje so v finalu tekmovale pod pričakovanji. Martina Ratej kopja ni vrgla niti 60 metrov in nastop v finalu znova končala z zgolj tremi meti. Maruši Mišmaš se je v hitrem finalu poznalo, da je zaradi poškodbe izgubila nekaj tednov treninga, saj v nogah ni imela dinamita, da bi izboljšala osebni rekord. Tina Šutej pa je s preskočenimi 450 centimetri v finalu krepko zaostala za najboljšimi letošnjimi dosežki.
Vladimir Kevo: Slovenske kolajne so bile in bodo redkost
»Glede na tekmovalno sezono so uvrstitve slovenskih atletov v Dohi odlične. Res je sicer, kot pravite, da slovenski atleti v finalu niso dosegli najboljših uvrstitev. Kolajne slovenska atletika ne bo dosegala vsako prvenstvo, temveč morda na deset, petnajst ali dvajset let,« odgovarja Kevo, nekdanji trener trofejnega metalca kladiva Primoža Kozmusa, ki je v času prvenstva praznoval 40. rojstni dan. No, Slovenija je v Dohi vendarle prejela kolajno, ki jo je za dvanajst let nazaj dobila Marija Šestak. Skakalka troskoka je leta 2007 v Osaki zasedla peto mesto, po dopinškem suspenzu dveh atletinj pa je osvojila bronasto kolajno.
Svetla točka v slovenski reprezentanci je bila Maja Mihalinec. Atletinja Massa je v teku na 200 metrov krepko izboljšala osebni rekord in dosegla dvanajsto mesto. Izpolnila je tudi olimpijsko normo in postala zanesljiva potnica v Tokio. »Nastop Maje Mihalinec je najboljši od vseh v slovenski reprezentanci, čeprav se ni uvrstila v finale,« se strinja Kevo.
»Izmed drugih slovenskih atletov bi pohvalil še Marušo Černjul, ki se je v skoku v višino s preskočenimi 189 centimetri po operaciji zapestja odlično vrnila na svetovno sceno. Kristjan Čeh je dobil v metu diska pomembne izkušnje za prihodnost, za njim pa je odlična sezona. Anita Horvat je tekmovala v skladu s svojimi pričakovanji. Nastop Luke Janežiča ni bil posrečen, saj za prvenstvo ni bil dobro pripravljen. Za Barbaro Špiler pa v metu kladiva ni bilo mesta na svetovnem prvenstvu,« je sklenil Kevo.
Sijajni dosežki ob koncu tedna
Konec tedna se je na tribunah izjemnega objekta v Dohi sicer zbralo nekaj več gledalcev kot sicer. Eden od razlogov je bil ta, da je v skoku v višino tekmoval največji domači zvezdnik Mutaz Essa Barshim, ki je prepričljivo postal svetovni prvak. Drugi razlog pa se je skrival v dejstvu, da je bilo v soboto in nedeljo na sporedu več finalnih odločitev, medtem ko je bil spored med tednom preveč raztegnjen.
V petek zvečer je Dalilah Muhammad s svetovnim rekordom na 400 metrov ovire (52,16) napovedala izjemne dosežke konca tedna. Sobotni finali so bili vrhunec prvenstva. Najprej se je naturalizirana Nizozemka Sifan Hassan v teku na 1500 metrov s časom 3:51,95 približala svetovnemu rekordu in dosegla drugo zlato kolajno v Dohi. V nadaljevanju je Venezuelka Yulimar Rojas z dosežkom 15,37 metra dosegla enega najboljših skokov v zgodovini, piko na i po so postavi suvalci krogle. Američana Joeja Kovacsa in Ryana Crouserja ter Novozelandca Tomasa Walsha je na prvih treh mestih ločil le en centimeter, vsi trije pa so se približali 23-metrski znamki. Od koncu večera je Jamajčanka Shelly-Ann Fraser Pryce z zmago v štafeti 4x100 osvojila deveto zlato kolajno na svetovnih prvenstvih ter za rojakom Usainom Boltom in Američanko Allyson Felix postala tretja najuspešnejša atletinja vseh časov.
