Minister za zdravje Aleš Šabeder je na pričanju pred državnozborsko preiskovalno komisijo, zavrnil tako objektivno kot subjektivno odgovornost za težave pri zdravljenju otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Te težave so se sicer začele že pred trinajstimi leti, a je predsednica komisije Jelka Godec opozorila, da se je več pomembnih stvari zgodilo v času, ko je ljubljanski klinični center vodil prav Šabeder, torej od začetka leta 2018 do aprila letos. Takrat so na primer odšli štirje kardiologi, češka bolnišnica Motol ni podaljšala pogodbe o sodelovanju, dokončno pa je propadel tudi projekt vzpostavitve Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB).
Začarani krog
Šabeder je poudaril, da je bilo stanje programa, ko je prišel, »alarmantno« in da so se težave kopičile že vrsto let. »To je bil začarani krog,« je dejal in pojasnil, da so kardiologi odšli, ker praška bolnišnica Motol ni hotela več sodelovati, saj v programu ni bilo slovenskega kirurga, ki bi ga Čehi lahko učili. Slovenski kirurgi pa se niso hoteli vključiti v program, ker so bile razmere tako slabe. Po njegovem je težave težko rešiti zaradi dveh temeljnih problemov. Prvi je, da je otrok s prirojenimi srčnimi napakami v Sloveniji tako malo, da zdravniki, ki jih zdravijo, težko vzdržujejo in razvijajo ustrezne kompetence. Drugi so slabi medosebni odnosi med zdravniki, katerih dobro sodelovanje je za ta program nujno.
Kot je bilo razumeti iz prejšnjih pričanj pred preiskovalno komisijo, so bili zagovorniki NIOSB prepričani, da je prav ta institucija najboljši odgovor na ta dva izziva. Ker bi bil NIOSB neodvisna institucija, ki bi bila del UKC samo prostorsko ter bi imela enotno in novo vodstvo, naj bi se med zdravstvenimi delavci vzpostavili boljši odnosi. Hkrati naj bi v njem delali priznani tuji zdravniki, s čimer bi pritegnili tudi paciente iz tujine.
Šabeder: Vzeli bi nam opremo in ljudi
Šabeder je dejal, da je z ministrstvom za zdravje, ki je bilo pobudnik NIOSB, na splošno dobro sodeloval, so pa odnosi z ministrstvom postajali vedno bolj napeti. V skupnih uradnih izjavah so bili konec avgusta 2018 še enotni, septembra, tik pred zamenjavo vlade, pa je sprejel odločitve, ki so dejansko onemogočile ustanovitev novega inštituta. Z NIOSB so poslali nesprejemljiv seznam prostorov, opreme in kadra, ki so ga želeli dobiti od UKC. »Mi bi ostali brez kar lepega dela opreme in intenzivnih postelj, denarja za njihovo nadomestitev pa nam ministrstvo za zdravje ni odobrilo,« je zatrdil in dodal, da bi morali predati toliko medicinskih sester in zdravnikov, da bi bilo ogroženo življenje otrok, ki so kritično bolni, a nimajo prirejenih srčnih napak.
Šabeder se ni spomnil, kdaj je dobil omenjeni seznam, prav tako je na današnji seji ostal nepojasnjen sklep strokovnega sveta UKC z 10. septembra 2018, s katerim je ta izrazil nestrinjanje s prenosom dejavnosti na NIOSB. Ta sklep izstopa, ker je napisan na roko, ker za sejo ni zapisnika in ker ga je Šabeder še isti dan poslal v vlado in z njim utemeljeval svojo odločitev, da omenjenega prenosa ne bo.
