»Hiter, lep in udoben. Kaj več bi še želeli od avtomobila?« se je pred desetletji vprašal ponosni lastnik enega najprivlačnejših astonov martinov vseh časov. Očitno je bil zelo premožen, zato je pozabil povedati, da si običajni zemljani od avta želijo tudi, da ne zahteva astronomskega posega v bančni račun. Toda DB4 je bil ravno to, vse prej kot poceni, pa čeprav bi kdo mislil, da je bilo 3967 funtov malo denarja. Kje pa, pisalo se je leto 1958. Prav cena je bila eden največjih razlogov, da so jih v petih letih izdelali zgolj 1204.
Mnogo astonov martinov ima v imenu črki D in B. Za njuno razlago ni treba imeti visokega inteligenčnega količnika, saj gre za začetnici Davida Browna, premožnega industrialca, ki je z nakupom leta 1947 podjetje rešil pred propadom. DB4 je imel lahko zasnovo, za ohišje pa so poskrbeli v milanskem podjetju Carrozzeria Touring. Čeprav so bili za obliko in konstrukcijske tehnike odgovorni Italijani, je šlo za prvi aston martin, ki so ga proizvajali na Otoku, in sicer v Buckinghamshiru, ter prvi resnično moderni aston martin, saj je bil vsak vgrajen del nov. Oče projekta je bil John Wyer, odgovoren tudi za rojstvo legendarnega forda GT40.
Zgoraj brez ni požel zanimanja
Pod prednjim pokrovom se je vrtel 3,7-litrski in z 240 konji podprti motor s podpisom poljskega dirkača Tadka Marka. Dovolj za maksimalnih 224 km/h in pospešek 9,3 sekunde do stotice, pri čemer je bila povprečna poraba vse prej kot ugodnih 16 litrov. Pospeševanje do 160 km/h in nato zaviranje do zaustavitve v vsega 27 sekundah pa je bilo tedaj senzacionalno. DB4 se je izkazal tudi na dirki za 24 ur Le Mansa, kjer je slavil zmago. V času proizvodnje je avto doživel pet manjših posodobitev, oktobra 1961 pa so se odločili tudi za različico zgoraj brez, a so jih izdelali zgolj 70. Tudi DB4 GT ni bil zasnovan za množice, temveč je šlo za visokozmogljivo različico z nekoliko krajšo medosno razdaljo (2,36 namesto 2,49 metra), zato so imeli nekateri avti vgrajena zgolj prednja sedeža. 302 konja moči (225 kW) sta bila dovolj za maksimalnih 243 km/h in 6,1 sekunde do stotice, avto pa je postal najhitrejši dovoljeni za cestno rabo tistega časa. Med vozniki na dirkah je bil tudi sloviti Stirling Moss. Izdelali so jih 75 in še 19 v različici zagato. Danes je za rabljeni DB4 GT treba odšteti najmanj 1,8 milijona dolarjev, za zagato celo šest milijonov. Za primerjavo: običajni DB4 je lahko vaš že za 240 tisočakov.
Najbolj sta se proslavila zagata z registrsko oznako 1 VEV in 2 VEV, ki sta imela uspešno dirkaško zgodovino, 2 VEV pa je bil na dirki v Spaju v nesreči leta 1962 močno poškodovan, a kasneje obnovljen v prvotno stanje. Julija lani so ga na dražbi v Goodwoodu prodali za dobrih 12 milijonov dolarjev. Takšne cene britanski avto na dražbi v Evropi še ni dosegel. »Srečni smo mi in srečen je novi lastnik,« so dejali po dražbi avta z registrsko oznako 2 VEV, katerega prvi lastnik je bil premožni kmet John Ogier, ki je imel farmo perutnine, kasneje pa je zamenjal več lastnikov. Ian Moss, nekdanji mehanik pri Astonu Martinu, pa je imel čast, da se je z avtom lahko zapeljal. »Ko sem ga zagledal, so me prevzela čustva. Ko pa sem se z njim zapeljal… Takšnega zvoka ni na svetu. Vožnja je bila čudovita izkušnja,« se spominja Moss. Zaradi visoke cene, prekrasne oblike in redkosti so kasneje naredili več (cenejših) replik zagata.
Porabili 4500 delovnih ur
Na povpraševanje po rabljenih DB4 GT so pred tremi leti pri Astonu Martinu odgovorili s projektom Continuation (Nadaljevanje), v okviru katerega so zasnovali 25 avtov na osnovi sprecifikacij iz leta 1959, a so morali biti kupci – prvi bodo avte dočakali v kratkem – premožni. Cena 7,5 milijona dolarjev pred davki je logična posledica dejstva, da so jih izdelali ročno, za vsakega pa porabili 4500 ur. »Vesel sem, da je naš projekt tako uspešen. Morali smo biti pogumni in tudi vizionarski, da smo idejo pretvorili v resničnost. DB4 GT zagato je dragulj bogate zgodovine znamke, z njim zaznamujemo 60 let, odkar se je ta uspešna ljubezenska afera začela,« je bil poln ponosa prvi mož Astona Martina Andy Palmer. Avto je obarvan rdeče, v notranjosti ga krasi črno usnjeno oblazinjenje, šasija je iz aluminija, delavci pa so uporabili iste ročne tehnike kot inženirji in obrtniki pred desetletji. Vse pa seveda ni originalno. Na primer športni sedeži iz karbona ali pa 4,7-litrski motor s 390 konji moči (291 kW), a štiristopenjski ročni menjalnik ostaja.
