Bil sem šef Kavčičevega kabineta od maja 1967, ko je začel svoj mandat, do septembra 1972. V intervjuju me je nekaj stvari spodbudilo, da se vam oglasim.
»Nekaj nas je imelo nekatere kritične pripombe glede Kavčiča in njegove politike,« pravi Marinc, malce prej pa: »Mi mlajši smo Kavčiča občudovali.« V obračunu z njim oktobra 1972 ni od tega občudovanja pri Marincu in mnogih drugih v politiki ostalo nič. Kavčič je veljal v takratni partijski politiki za človeka, ki je malodane izdal socializem, veljal je za nepoboljšljivega tehnokrata in politika z nacionalističnimi nagnjenji. Po obračunu z njim je Kavčiča naslednjih 10 let skrbno spremljala Služba državne varnosti, bil je trdno prepričan, da so mu tudi prisluškovali v hiši, kjer je živel z ženo Angelco. Ko sem se po večletnem bivanju v tujini vrnil v Ljubljano, sva se jeseni 1982 sestala in mi je najprej z vidnim olajšanjem povedal, da so mu končno nehali slediti. Za nadzor nad Kavčičem je Marinc zagotovo vedel, saj je redno dobival poročila Državne varnosti. Po službi pri Kavčiču sem delal v Ljubljanski banki in pogosto hodil po svetu, od koder sem se mu oglašal z razglednicami ali kakšnim pismom. Nekega dne me je poklical član vodstva Ljubljanske banke in mi dejal, naj se za božjo voljo neham Kavčiču oglašati s pošto, ker so ga na to opozorili z Državne varnosti.
Ampak naj grem po vrsti. Marinčev očitek, da Kavčič ni hotel pomagati celjski industriji, med drugim Cinkarni, drži. Kavčič je namreč od samega začetka svojega predsedovanja izvršnemu svetu ne samo zagovarjal, ampak z vsemi ukrepi, ki so bili vladi tedaj na voljo, podpiral, naravnost silil slovensko industrijo v modernizacijo, se zavzemal za razvoj elektronike in vodilnih tehnologij, ki so dominirale v zahodni Evropi. Takrat je doživela Iskra največji vzpon. Nekatera vodilna podjetja na tem področju (Bell Telephone v Belgiji, Siemens na Bavarskem, nekatera podjetja v Stuttgartu in Bremnu) je hotel videti v živo in jih je obiskal. Bil pa je proti vlaganjem v zastarele panoge, ki po mnenju takratnih gospodarstvenikov niso imele perspektive, posebej tiste, ki so onesnaževale okolje, in takšna je bila med drugim Cinkarna, kar se Celju še danes hudo otepa. Mimogrede, Kavčičeva vlada je zaustavila tako imenovani projekt EKK, ker se je izkazalo, da bi hudo onesnaževal okolico. Kavčič je poslal nekaj ljudi na ogled podobnih projektov na Češkoslovaškem in v Veliki Britaniji. Njihovo poročilo o okoljskih posledicah je bilo več kot prepričljivo in EKK so ustavili, čeprav je bilo v Velenju zanj že veliko uvožene opreme. Bil je tudi močno proti temu, da bi Slovenci še naprej vlagali v težko industrijo, kar so mu nekateri takratni politiki hudo zamerili. Eden od njih ga je prepričeval, da je treba vlagati v Železarno Jesenice, ker da »smo to dolžni delavskemu razredu«. Tam pa ni bilo več na voljo niti domače delovne sile in jo je bilo treba »uvažati« iz drugih republik. Bil je tudi za to, da se vlaga v industrijo, ki ima na voljo slovenske resurse, in takrat je doživela vzpon industrija pohištva z moderno opremo, odličnim slovenskim dizajnom, izvrstnim kadrom in seveda slovenskim lesom (Meblo, Brest, Javor, Lipa, Liko, Slovenijales, Marles, Novoles idr.). Osvojila je jugoslovanski trg in na veliko izvažala. Zgodovinar dr. Repe, ki brez dvoma najbolje od vseh pozna Kavčičevo delo in zapuščino, piše v isti številki Objektiva, da je Kavčič »zagovarjal moderen koncept ekonomskega razvoja, na kakršnem Slovenija temelji še danes«.
In očitki glede kmetijstva: Kavčič je dobro poznal stanje slovenskega kmetijstva, v njem pa res ni videl neke prioritete. Resnici na ljubo pa je prav on uveljavil pokojninski sistem tudi za kmete, čeprav so se nekateri politiki temu zelo upirali.
In resnica o Kavčičevem mandatarstvu za predsednika Zveznega izvršnega sveta. Kardelju je močno šlo za to, da se Kavčiča spravi iz Slovenije, preprosto zato, ker ga je po priljubljenosti zasenčil, kar je čisto človeško. Od tod tudi njegov predlog, da mu Tito ponudi mandat za sestavo novega ZIS. Kavčič sicer res ni bil navdušen nad morebitnim odhodom v Beograd, ker pa sem od blizu spremljal njegovo dejavnost v zvezi s tem, dobro vem, da je ponudbo sprejel zelo resno in zavzeto, ne glede na vse osebne pomisleke. Predobro se je tudi zavedal, da Titove ponudbe ne more kar tako zavrniti. Titu je takoj povedal, da ceni njegovo zaupanje, da pa je naloga nadvse odgovorna in namerava sestaviti takšno ekipo, ki bo lahko zagotovila uspešno vodenje jugoslovanskega izvršnega sveta, to pa bo mogoče doseči le tako, da bo v ZIS-u združil najboljše ljudi iz vsake republike. Nemudoma se je odpravil na razgovore in vodstvom republik razložil svoje zamisli glede ukrepov, ki se jih je treba lotiti v državi. Nikakor ne drži, da je bila njegova zamisel, da »pobere« ključne ljudi iz republik, špekulacija, ki bi ga obvarovala Beograda. Bila bi jamstvo za to, da republike ne bi igrale, vsaj kar zadeva gospodarske reforme, svoje igre. Z razgovori je začel v Srbiji, kjer sta bila tedaj v političnem in vladnem vrhu Latinka Perović in Marko Nikezić. Oba sta sprejela Kavčičevo zamisel, enako je bilo tudi v drugih republikah. Mimogrede, vpliven Makedonec Krste Crvenkovski je privolil v Kavčičev predlog, da sprejme funkcijo predsednika Zvezne skupščine, s čimer bi imel ZIS njeno podporo. Žal pa so bili Hrvati drugačnega mnenja in se s Kavčičem niso strinjali. Pri njih se je takrat že razcvetala hrvaška pomlad. Kavčič je dobro vedel, da brez njih ZIS ne bo mogel opraviti svoje naloge, kot si jo je zamislil. Titu je napisal pismo, v katerem se mu je, kratko rečeno, zahvalil za mandat in mu pojasnil, iz kakšnih razlogov. In zamera je bila popolna.
K Marinčevi interpretaciji 29. seje CK ZKS pa naslednje: njegova trditev, da »njen namen ni bil zamenjava Kavčiča«, je seveda popolnoma neresnična. Prav nasprotno, njen edini namen sta bila obračun s Kavčičem in njegova odstranitev, ne glede na to, da je bil »referat uravnotežen«, kot pravi Marinc. O tem se je mogoče prepričati tudi iz referata samega in iz drugih dokumentov o tej seji, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Kavčič je že nekaj dni pred sejo vedel, da ga bodo dali na pranger in ga prisilili, da odstopi. Takrat sem bil že dober mesec v drugi službi, zunaj izvršnega sveta. Njegova tajnica me je poklicala in s Kavčičem sva se dobila v njegovi pisarni, potem pa odšla v prostor daleč od nje, ker je slutil, da mu že prisluškujejo. Tu mi je povedal, da ga je Vinko Hafner zaupno obvestil, da bodo na seji, ki so jo pripravljali, obračunali z njim. Zavedal se je, da mu ne bodo ponudili nobenega izhoda, samo odstop s funkcije predsednika izvršnega sveta. V naslednjih dneh je moji ženi na svojem vikendu diktiral osnutek svojega »zagovora«, ki ga je nato uporabil na tisti seji CK, a je bil ta seveda brez slehernega učinka. Scenarij je bil že pripravljen in eno od ključnih vlog – vendar očitno zanj neprijetno vlogo – pri tem je, hotel ali ne, odigral Marinc.
Ni moj namen kakorkoli očrniti g. Marinca, hotel sem le osvetliti nekatere njegove trditve iz svojega zornega kota, saj sem bil zraven, ko se je vse tisto s Kavčičem dogajalo.
IVAN RUDOLF, Ljubljana
