Na podlagi tega naj bi odpravili doplačila k vrednosti (ceni) zdravstvenih storitev in prostovoljno zavarovanje za tovrstna tveganja ter vse skupaj prenesli na obvezno socialno zdravstveno zavarovanje. Ni kaj! Ideja ni nova. Za mnoge je predlog simpatičen in se bodo zanj hitro ogreli, saj bi ob njegovi uveljavitvi vsak dosedanji zavarovanec imel na leto za okrog 200 do 300 evrov manj stroškov za svoje zavarovanje. Na zadevo je mogoče gledati tudi na tak način. Če gledamo na stvari tako enostavno, se moramo vprašati, kako smo tako nesolidarnostni način zdravstvenega zavarovanja v obliki dopolnilnega zavarovanja sploh uvedli in ga imeli več kot 20 let. Ja, v vsakem sistemu zdravstvenega varstva, in to kjer koli na svetu, bomo našli poleg dobrih rešitev tudi slabosti in glede tega Slovenija ni nobena izjema. Ob uvedbi je to dopolnilno zavarovanje omogočilo spremembe, potrebne v sistemu zdravstvenega varstva, prehod iz nekdanje ureditve, ki je temeljila na idejah socialistične družbene ureditve, in njegovo finančno vzdržnost. Šlo je za novost, ki je bila pri nas in tudi v tujini na splošno dokaj dobro sprejeta. Pri ocenjevanju sedanje vloge dopolnilnega zavarovanja in ustreznosti posameznih rešitev pa ne bi smeli izhajati le iz nekaterih njegovih pomanjkljivosti in dobrih želja. Ker gre pri zdravstvenem varstvu za družbeni sistem, je treba ob spremembah upoštevati tudi družbene in ekonomske danosti ter predvidevanja okolja in časa.
Zakaj sploh imamo dopolnilno zavarovanje? Odgovor na to vprašanje moramo iskati v razmerah v devetdesetih letih, ko se je Slovenija osamosvojila in ko je bilo treba pripraviti novo zakonodajo tudi na področju zdravstvenega varstva in zavarovanja. V novo državo smo zakorakali polni entuziazma, a brez lastne sistemske zakonodaje, ki jo je bilo treba šele pripraviti. Hkrati je med ljudmi prevladovalo prepričanje, s katerim imamo opraviti tudi danes, da mora in da bo nova država zagotovila vsem vse pravice do zdravstvenih storitev in nekaterih drugih pravic brez kakršnih koli omejitev, in to v najvišjem možnem standardu. Vse naj bi bile financirane z javnimi sredstvi in brez udeležbe zasebnih sredstev. Taka miselnost je marsikje prisotna še danes, čeprav poznavalci vedo, da države, ki bi kaj takega tudi zmogla, na svetu ni!
Računsko, matematično, se predlog Levice o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja povsem izide. Spremembe v obremenitvah posameznih kategorij zavezancev za plačevanje prispevkov oziroma v njihovem povišanju naj bi zagotovile enak znesek, kot se zdaj nabere s prostovoljnim, dodatnim zavarovanjem. Na videz vse lepo in prav! Toda z dvigom prispevnih stopenj za javno, obvezno zavarovanje, in sicer v višini, kot se je do zdaj zbrala z dodatnim zavarovanjem, bodo le prerazporejene obveznosti med zavezanci za plačilo prispevkov. Zaradi tega v sistemu ne bo več sredstev, kot jih je bilo doslej. Torej ta predlog ne rešuje problema zagotavljanja potrebnih dodatnih finančnih sredstev, ki bi bila za izboljšanje razmer v zdravstvenem varstvu že zdaj nujno potrebna. Potrebe po dodatnih in večjih sredstvih pa se bodo v prihodnje le povečevale. Skupni znesek razpoložljivih sredstev, do katerega bi prišli z združitvijo obveznega in dopolnilnega zavarovanja, že dosega zgornjo meje dovoljene in možne obremenitve gospodarstva oziroma zavezancev za prispevke. S katerimi in kakšnimi sredstvi naj bi nato financirali povečane potrebe, do katerih bo prišlo zaradi staranja slovenskega prebivalstva in nove medicinske tehnologije? Predlagatelji zakonskih sprememb očitno na to niso mislili, čeprav je že dolgo znano, da se v razvitejših državah zaradi staranja prebivalstva povečajo zahteve po zdravstvenih storitvah za od 2,5 do 3,5 odstotka na leto. Slovenija pa je ena od držav z najstarejšim prebivalstvom, saj bo po napovedih leta 2030 delež starejših od 65 let dosegel število aktivnega prebivalstva.
Poleg možnih težav v sistemu zdravstvenega varstva bi z uveljavitvijo predlaganih sprememb občutno zmanjšali možnosti za uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, s katerim v Sloveniji zamujamo skoraj 20 let. Gre za posebno področje socialne varnosti oseb, ki potrebujejo pomoč druge osebe pri opravljanju temeljnih dnevnih aktivnosti. Ta je res prvenstveno namenjena starejši populaciji, a približno tretjini prebivalstva. Vlada oziroma ministrstvo za zdravje napoveduje sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi konec letošnjega leta. Kako pa bo to možno in uresničljivo, če bomo že prej razpoložljiva in dosegljiva javna finančna sredstva porabili za obvezno zdravstveno zavarovanje? Predlagatelji sprememb zakona so verjetno ta problem spregledali. Ali ga bo tudi vlada?
To in nekatera druga dejstva kažejo, da je namesto enostranskih potez v sistemu zdravstvenega varstva in zavarovanja potrebna sistemska reforma. V tem smislu bi namesto predlagane spremembe dopolnilnega zavarovanja pričakovali od zakonodajalca pripravo temeljite reforme sistema zdravstvenega varstva. To tem bolj, ker jo ministrstvo za zdravje pripravlja že več let in ker je dosedanja ureditev potrebna resnih sprememb in prilagoditev sodobnemu času, in to spremembam v zdravstvenem stanju prebivalstva, njegovi demografski strukturi, razvoju oziroma napredku medicinske znanosti in organiziranju zdravstvenih dejavnosti. Namesto solističnih potez posameznih skupin bi se morali zavzeti za čimprejšnjo pripravo nove in posodobljene zdravstvene zakonodaje, ki bo prinesla pričakovane, a tudi morda druge nujne spremembe. Za to imamo dovolj dobrih primerov in zgledov v tujini in, upajmo, tudi dovolj znanja doma. Kakršne koli bodo spremembe oziroma reforma, bodo morale na novo definirati pravice in obveznosti države, delodajalcev in zavarovancev ter tudi na novo postaviti okvire najširše solidarnosti.
Dr. Martin Toth
