V ime, ki so ga jugoslovanski narodi pričakovali že ob odhodu iz propadle in razpadle Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne 11. novembra 1918. Spremembi imena in notranje upravne ureditve so botrovale hude medstrankarske in mednacionalne napetosti, zaradi katerih je prišlo v beograjskem parlamentu celo do streljanja in je kralj Aleksander 6. januarja 1929 vlado in parlament razpustil ter uvedel tako imenovano šestojanuarsko diktaturo. Zaradi nenehnih nesoglasij se je do januarja 1929 na čelu mlade Kraljevine SHS zamenjalo kar 24 vlad. Pri iskanju izhoda iz hude politične krize se je kralj odločil za novo upravno ureditev. Namesto dotedanjih 33 upravnih območij (»oblasti«) je uvedel devet banovin pod vodstvom banov s precej velikimi pooblastili. Na ta način je skušal zmanjšati državni birokratski aparat in s poimenovanjem banovin po rekah zabrisati delitve na nacionalni podlagi. Makedonskega, črnogorskega in bošnjaškega naroda kot takšnega ni upoštevala niti stara ustava Kraljevine SHS. Z novo razdelitvijo na banovine sta hrvaški savski banovini pripadla Bela krajina in Medmurje. Tega uradna slovenska »priskledna« politika ni jemala kot izgubo nacionalnega ozemlja, temveč je to skupaj s preostalimi jugoslovanskimi narodi oziroma njihovimi političnimi predstavniki slavila kot zmago ideje narodne enotnosti.

Živela kraljevina Jugoslavija!

Beograd, 3. oktobra. AA. Na današnji seji ministrskega sveta, ki se je sestal ob pol 18. uri, je predsednik vlade general Peter Živkovič seznanil ministrski svet s sklepom, da uveljavi zakon o nazivu in porazdelitvi kraljevine na upravna področja. Naša kraljevina se bo službeno imenovala: Kraljevina Jugoslavija, a razdeljena bo na naslednjih devet banovin:

1. dravska banovina s sedežem v Ljubljani,

2. savska banovina s sedežem v Zagrebu,

3. vrbaška banovina s sedežem v Banjaluki,

4. primorska banovina s sedežem v Splitu,

5. drinska banovina s sedežem v Sarajevu,

6. zetska banovina s sedežem na Cetinju,

7. dunavska banovina s sedežem v Novem Sadu,

8. moravska banovina s sedežem v Nišu,

9. vardarska banovina s sedežem v Skoplju. (…)

Pri določevanju mej novih banovin se je predvsem upoštevala potreba, da imajo biti te meje prirodne, to se pravi, da naj gredo po gorskih grebenih in vzdolž velikih rek. Razen tega se je upoštevala potreba, da se izkoristijo komunikacije in naravna pota posameznih krajev s posameznimi središči, h katerim prirodno gravitirajo. (…) Tako na primer je srez Črnomelj prideljen savski banovini, ker je prirodno navezan na Karlovec, ki je istotako pripadel savski banovini. Srez Čabar, ki je po svojih zvezah navezan na sever, pa je pripadel dravski banovini. Medjimurje je po svojih zvezah navezano na Varaždin in na Zagreb ter je zato dodeljeno savski banovini. Prekmurje, ki je močnejše vezano na Ptuj, pa je prideljeno dravski banovini. (…)

Ljubljana, 3. oktobra. Med najpomembnejše datume naše zgodovine se je uvrstil današnji dan. Gotovo pa ga ni od 6. januarja dalje dogodka, ki bi vzbudil po državi večjo pozornost, nego so jo povzročile najnovejše vesti iz Beograda. Kraljevina je dobila novo ime in hkrati novo upravno razdelitev, ki se popolnoma razlikuje od sedanje ter bo nedvomno tvorila osnovo vsej bodoči javni upravi. (…)

V mednarodnem svetu se je ime Jugoslavije uveljavilo domala popolnoma in tudi doma je živelo dalje kljub neskladnosti z uradno označbo in je tudi tu prevladalo domala popolnoma.

Tudi nova razdelitev na upravne edinice pomeni popolno negacijo dosedanjega načela pri administrativni razdelitvi. Osnovna zahteva vseh onih, ki so v Jugoslaviji hoteli uveljaviti unitarizem, a hkrati ustanoviti administrativno decentralizacijo, je bila, naj bodo upravne edinice dovolj velike, da bodo mogle vršiti svojo važno funkcijo smiselno in produktivno. (…)

Tako postaja datum 3. oktobra z ukrepi, ki se bodo v bodočnosti nedvomno naslanjali na ta temeljni akt, velevažen mejnik v zgodovini Jugoslovenov, mejnik v našo lepšo in boljšo bodočnost.

Jutro, 4. oktobra 1929

Izza 6. januarja

ni noben dogodek v tu- in inozemstvu vzbudil večje pozornosti nego zakon o novem imenu naše države in o novi državni ureditvi, ki pomeni globoko zarezo v zgodovini naše mlade države. Beograjski listi poročajo, da prihajajo iz cele države izjave priznanja in odobravanja nad odločnim korakom vlade in kralja, ki sta z novim zakonom manifestirala trdno voljo, da afirmirata idejo narodnega in državnega edinstva ter popolne enakopravnosti vseh delov naroda in države. (…)

Tudi zagrebško časopisje povdarja veliki pomen novega zakona, ki ima nalogo, da iz temelja preobrazi državno življenje in odnošaje med posameznimi deli naroda. Enotni naziv države Jugoslavija naj bo jamstvo, da se nobeno pleme ne smatra za kaj višjega nego druga plemena, da nima nobena pokrajina kakršnihkoli predpravic bodisi v gospodarskem ali nacionalnem pogledu.

Inozemska javnost, tudi ona, ki ni s simpatijo gledala na današnje stanje v naši državi, se tudi ne more ubraniti globokega utisa, ki ga je napravil novi zakon. Dunajska »Neue Freie Presse« objavlja uvodnik o pomenu novega upravnega zakona ter povdarja, da pomeni pretvoritev kraljevine SHS v kraljevino Jugoslavijo dogodek največje politične dalekosežnosti in važen mejnik v notranjepolitičnem razvoju države. (…)

Mariborski večernik Jutra, 5. oktobra 1929

Bolgari si žele Veliko Jugoslavijo

Beograd, 5. oktobra, r. »Vreme« poroča, da je včeraj dospel v Skoplje Štefan Kurov, profesor univerze v Sofiji in predsednik bolgarskega udruženja za mir, s podpredsednikom istega udruženja Dimitrom Miševom in tajnikom Borisom Petrovom. (…)

Vsi trije so izrekli svoje občudovanje nad izrednim napredkom Skoplja, ko je prišel razgovor na novo ime naše države, je dr. Petkov vzkliknil našim novinarjem: (…)

»Prave Jugoslavije ni brez Bolgarov. Prosimo vas, da v »Vremenu« povdarite, da smo mi resnični Jugosloveni, ne samo mi tukaj, temveč tudi skoro ves bolgarski narod. Povejte našim bratom Jugoslovenom v vaši državi, da tudi mi Bolgari želimo, da bi prišli v sestav velike Jugoslavije. (…)

Jutro, 6. oktobra 1929

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib