Na Portugalskem bodo v nedeljo redne parlamentarne volitve, javnomnenjske raziskave pa napovedujejo zmago vladni Socialistični stranki (PS), ki jo vodi 58-letni premier Antonio Luis Santos de Costa. Vprašanje je le, ali bo dobila absolutno večino, kar bi Costi omogočilo samostojno vladanje. To bo odvisno tudi od tega, koliko od skoraj enajstih milijonov volilnih upravičencev bo oddalo glas, je pa običajno udeležba na Portugalskem nizka.
V anketi minulega petka je za socialiste glasovalo 37,8 odstotka vprašanih, kar bi jim prineslo 112 sedežev v 230-članskem parlamentu, torej štiri manj od absolutne večine. Drugo mesto bi pripadlo Socialdemokratski stranki (PSD), ki na Portugalskem predstavlja desno konservativno alternativo. Ta bi dobila 26,6 odstotka glasov oziroma dobrih deset odstotnih točk manj kot socialisti. Njej partnersko Ljudsko stranko (CDS) pa podpira le 4,4 odstotka vprašanih, kar pomeni, da desna stran nima realnih možnosti za sestavo vlade.
Uspel politični eksperiment
Z levega pola naj bi v parlament poleg socialistov prišle še stranka Levi blok (BE) z 10 odstotki podpore, koalicija Enotna demokracija s 6,5 odstotka, ki jo sestavljajo komunisti in zeleni, ter stranka PAN (kratica za Ljudje-živali-narava) s tremi odstotki. Pred štirimi leti je Costa prav s podporo teh strank dobil mandat za vladanje, čeprav se je njegova socialistična stranka uvrstila za desno koalicijo CDS-PSD. Šlo je za nenavaden politični eksperiment, do katerega so bili v evropski komisiji in mednarodnih finančnih ustanovah zelo zadržani, domača desna opozicija pa je temu rekla »gerigonça« oziroma ga označila za zmedo sredi najhujše ekonomske in finančne krize, ki jo je preživljala država. Ni namreč šlo za koalicijsko vlado, temveč za vlado z navadno podporo levih strank. Toda Costi je tako uspelo zaobiti klasično neoliberalno recepturo evropske trojke (evropska komisija, ECB in IMF) za reševanje krize, ki je pestila državo v letih 2011–2014. Danes njena gospodarska rast presega evropsko povprečje, proračunski deficit in nezaposlenost sta na najnižji ravni, zato nekateri analitiki govorijo o »portugalskem čudežu«.
Izogibanje španskemu scenariju
Ob doseženem uspehu pa je zdaj paradoksalno, da Costa v politični kampanji napada svoje zaveznike. Želi si namreč, da bi njegova stranka dobila absolutno večino in možnost za samostojno vladanje, kar bi ji omogočilo preprečevati parlamentarne blokade. Če socialisti ne dobijo 116 sedežev, bodo komunisti in predvsem BE v zameno za podporo tokrat zahtevali sodelovanje v vladi kot koalicijski partnerji. Costa temu ni naklonjen in se sprašuje: »Zakaj bi pokvarili dobro prijateljstvo s slabo poroko?« Po njegovem bi se bilo pametno izogniti podobni situaciji, v kateri se je znašla Španija, kjer bodo imeli 10. novembra predčasne volitve, potem ko socialistični premier Pedro Sanchez ni pristal na koalicijo z levim Podemosom.
Levi blok BE, ki je nekakšna portugalska različica Podemosa, pa si prizadeva pridobiti na svojo stran čim več socialističnih in komunističnih volilcev. Po besedah voditeljice BE Catarine Martins bo stranka dejansko zahtevala vstop v vlado, če ji uspe dobiti več od napovedanih 10 odstotkov glasov. Komunisti in zeleni pa opozarjajo, da so se Portugalci v preteklosti že opekli z absolutno večino, ko sta jo imeli PSD in PS. Potem je tu še stranka PAN, ki je leta 2015 dobila eno poslansko mesto, zdaj pa se ji obetajo trije odstotki glasov, torej prav toliko, kot bi jih potreboval Costa za absolutno večino. Pomemben vpliv na izid bo imela tudi volilna udeležba, ki je bila pred štirimi leti le 44-odstotna, zato domala vse stranke med kampanjo nagovarjajo volilce, naj v nedeljo ne ostanejo doma.
