Mladi so bili navdušeni, da jim je uspelo zbrati 13.000 ljudi po vsej Sloveniji, ki so pet do dvanajstih na sončen petkov dan zapustili svoje šolske klopi in pokazali, da jim je vsega zadosti, in z njimi nekaj odraslih, med njimi tudi jaz, najbolj pa so bili veseli podpore sindikatov. A ko sem po nekaj kalkulacijah ugotovila, da se je demonstracij, po verjetno pretiranih ocenah organizatorjev, udeležilo 0,65 odstotka ljudi po vsej Sloveniji, od tega po svoji lastni volji, vesti in pameti morda nekaj promilov, v primerjavi z 10 odstotki populacije v Italiji in tremi odstotki na Novi Zelandiji, kjer so demonstracije potekale na isti dan, sem se morala soočiti z dejstvom, da je okoljska in podnebna kriza nekaj, česar se v Sloveniji ne zavedamo, še manj pa smo na njo pripravljeni. Verjetno bo kmalu prišla evropska direktiva o zmanjšanju emisij CO2, še ena priložnost, da pridemo na zeleno vejo, pa bo verjetno znova zamujena.
Slovenci znamo navijati za naše športne junake in stopiti skupaj, ko je treba malemu Krisu omogočiti nadaljnje zdravljenje, z vsem spoštovanjem. Žal pa se le malokdo zaveda, da bomo lahko v bližnji prihodnosti za zdravljenje podobnih bolezni zbirali za veliko več otrok kot danes. Trajne poškodbe genskega materiala so v največji meri posledica okoljskih dejavnikov, pravi znanost, in očitno je pri nas stroka v celoti zatajila in vse breme tovrstnih in podobnih težav zgrnila na državljane same. A ne bi enkrat naredili drugače in začeli pri koreninah in ne njenih posledicah ter prisluhnili našim mulcem, ki nam pravijo, da hočejo ne le zeleno prihodnost, ampak pravično razdelitev okoljskih bremen in drastično investiranje v zeleno gospodarstvo? »Za ribe, za ptice, za delavske pravice,« sem si dala duška pred infrastrukturnim ministrstvom še za okoljsko in zdravstveno ministrstvo zraven.
Po mnenju WHO je onesnaženost zraka največje okoljsko tveganje zdravja ljudi, saj kar 9 od 10 zemljanov diha onesnažen zrak, največ zaradi prekomerne uporabe fosilnih goriv – verjetno ti podatki ne vključujejo tragičnih požarov v Braziliji. Znano je, da mikroskopsko majhni onesnaževalci iz zraka vstopijo v dihala in obtočila, poškodujejo pljuča, srce in možgane ter tako povzročijo številne prezgodnje smrti zaradi raka, kapi, bolezni kot tudi omenjene genske poškodbe. In fosilnim gorivom, ki poganjajo srce kapitala, moramo dodati tudi izpuste drugih nevarnih snovi v okolje, ki jih je vedno več. Postavlja se mi vprašanje, zakaj nas v Evropi prav Slovencev največ umre za rakom, kar 30 odstotkov (Eurostat, 2015), zato ne verjamem, da živimo v tako čistem in zdravem okolju, kot velja nekakšno vsesplošno prepričanje. Naj bo okoljska ali socialna, v vsakem primeru »klima ne štima«. Da, tudi to smo vzklikali, ampak pravega ritma, se mi zdi, nismo našli. Predvsem pri podnebni pravičnosti, ki jo je že težko izgovoriti, kaj šele vzklikniti v en glas. Sploh če ne verjamemo, da nas ta kakor koli zadeva. Pa v resnici lahko deluje?
Tisti, ki vsaj malo sledimo razvoju sodobne znanosti, vemo, da je Zemlja živ organizem, ekosistem, ki ima svojo lastno inteligenco, ki povezuje številne med seboj ločene, soodvisne enote v kompleksen sistem, ki deluje kot celota – natanko tako, kakor vsak drug živeči organizem, ki ohranja različne življenjske funkcije v ravnovesju in je sposoben prilagajanja. Fizikalne sestavine našega okolja so med seboj tesno povezane in tvorijo kompleksen interakcijsko-komunikacijski sistem, ki ohranja podnebne, biološke, geološke in kemijske pogoje v optimalnem ravnovesju. Kaj pa, ko je ravnovesje porušeno? Tako kot poskrbimo za zdravje svojega telesa in mu pomagamo premagati bolezen, bi lahko poskrbeli za prave pogoje, ki bodo Zemlji pomagali obnoviti porušeno ravnovesje, nastalo zaradi naših lastnih napak, in se že danes spoprijeli s težavami, ki čakajo prihodnje rodove.
A najtežje od vsega je priznati lastne napake in spremeniti naučeno vedenje, tudi če je tako očitno škodljivo. Vsaj v psihologiji vemo zagotovo, da kdor ni pospravil smeti pred svojim pragom, jih rad podtika svojemu sosedu, in le tako si lahko razložim vso gnojnico, ki so jo ljudje zlivali po družbenih omrežjih na račun Grete Thunberg ob njenem nastopu v OZN. Ampak vsega ni kriva Greta, tu so še množice ljudi po svetu, ki so spregledale laži sivih starcev o neprestani rasti kapitala na račun tistih, ki morajo odplačevati njihove dolgove. Tu smo vsi tisti, ki vemo, da Zemlja ni mrtva materija, mater, ki jo lahko molzemo, dokler gre, ampak, da je osnova bivanja sobivanje in ne zgolj skupinsko zadovoljevanje lastnih potreb. In tisti, ki ne zasmehujemo otrok in mladih ter njihove zmožnosti, da prepoznajo resnico. Še manj pa si želimo biti številka v sistemu, ki mu ni mar ne za naše zdravje ne za naše okolje.
Mladi nočejo več laži in pravljic, hočejo resnico in pravico. Spregledali so prazne obljube o lepi prihodnosti, ker so ranljivi, medtem ko se morajo odrasli delati, da so nezmotljivi. Verjetno nas zato ni bilo veliko, ki bi šli z otroškim vrtcem, kot smo se nekaterim zdeli, do konca njihove poti. Verjetno je bil vsak od nas, ki smo prišli v podporo in jih pospremili v njihovem rompompomu za pravice do zdravega podnebja, s svojo lastno zgodbo in usodo, ki ga je pripeljala do enega ključnega spoznanja. Da je svet prepoln smeti, takšnih in drugačnih, ki se še kar naprej množijo, in da se same od sebe ne bodo nehale množiti. Zato nas boste verjetno kmalu spet slišali vzklikati: »Dovolj imamo sranja, hočemo dejanja!«
Diana Cimprič je prevajalka, psihologinja in magistra celostne psihosomatike.
