Slovenski tolkalni projekt SToP sestavljajo trije člani orkestra Slovenske filharmonije, drugi pa so pedagogi za tolkala po različnih glasbenih šolah po Sloveniji. »Naših 20 let je hitro minilo, redke so zasedbe, ki so toliko časa skupaj, ne da bi se člani zamenjali. Ključ je v tem, da smo zelo različni, ravno to pa nas žene naprej. Eni imajo raje sodobno glasbo, drugi bolj popularno, nekateri gradijo na performativnosti naših nastopov. Nikoli se ne naveličamo, ker je v igri toliko različnih stvari,« pravi eden od članov Dejan Tamše.
Del njihove zgodbe je tudi obsežen inštrumentarij, ki so si ga v teh letih nabrali. V začetku so imeli le komplet bobnov, če pa bi zdaj iz svojih osebnih skladišč dali vsa tolkala na kup, bi jih bilo prek sto. Gre za velik finančni zalogaj, hkrati pa prostorski problem za vsakega od njih, saj jih hranijo doma in po glasbenih šolah. Ampak to pomeni tudi, da si jim jih ni treba več izposojati, razen morda, če gredo na turnejo v tujino.
Repertoarni razpon
Preigrali so veliko priredb za njihov sestav, zelo veliko del pa je bilo napisanih posebej zanje. Na začetku prav veliko slovenske literature za tolkala ni bilo, sploh za tip njihove zasedbe. Potem pa so jim številni mladi in manj mladi skladatelji začeli pisati skladbe, in to zelo dobro. »Mi smo jim povedali, kaj želimo in kakšen inštrumentarij imamo na voljo, oni so napisali skladbe. Sploh v zadnjih petih letih se je zgodila velika ekspanzija teh skladb. Kar nekaj komponistov je izšlo iz tolkal in jih zato bolj razumejo. Med skladatelji, ki pišejo za nas, so recimo Tilen Slakan, Peter Tovornik, David Beovič, Nina Šenk. Imamo kar nekaj sladkih skrbi s tem, kako in kdaj kakšno delo izvajati.«
Več programov imajo, ki jih lahko dajo takoj na pult: to so programi s sodobno klasično glasbo, pri katerih gre za raziskovanje zvokov, novih inštrumentov in so namenjeni sladokuscem. Tak je bil recimo program, v katerem so raziskovali zvok kamna; povezali so se s kiparji, ti so iz kamna naredili umetnino, ki pa je hkrati dobro zvenela. Zanje so zelo pomembni tudi otroški oziroma mladinski matinejski programi v Cankarjevem domu, tradicionalni družinski koncert 8. februarja v Slovenski filharmoniji, imajo pa tudi programe, ki jim sami rečejo »sproščeno«. Gre za njihove največkrat izvajane skladbe, ki poslušalce sprostijo in nasmejijo.
V mestu stavk
Najbolj aktualen ta hip je njihov program Carmina Burana, s katerim so pred kratkim gostovali tudi v Franciji (kmalu pa ga bodo izvedli v Murski Soboti). V Pariz so odšli na povabilo slovenske dirigentke Martine Batič, ki vodi pevski zbor Radia France; z njo so sodelovali že doma, ob prvi izvedbi tega koncerta. V Parizu sta jih pričakala 90-članski profesionalni zbor in 30-članski otroški zbor, pridružili sta se še dve slovenski pianistki, koncert pa naj bi odprl novo abonmajsko sezono. A se je zalomilo dve uri pred koncertom, ko se je zbor odločil za stavko, ker se jim z vodstvom ni uspelo dogovoriti o določenih pravicah.
»Koncert je bil razprodan, pred dvorano je zaman stalo 2000 ljudi, deževalo je in bil je tudi dan brez avtomobilov. Izbrali so odličen dan za stavko, da se jih je slišalo,« je povedal Tamše. Tisti dan so v Parizu protestirali še na Elizejskih poljanah proti Macronu in vladi ter v nekem parku okoljevarstveniki, skupaj vsaj 26.000 ljudi. Stopovci so odšli domov, čez teden dni pa so odpotovali na jug Francije, v Aix en Provance, kjer sta bila s francoskim radijskim zborom predvidena še dva koncerta. Ta sta bila potem uspešno izvedena; januarja in aprila jih ponovno vabijo v Francijo.
