»Rad bi živel z nebom, / ki me bo požrlo,« zapiše Esad Babačić v motu svoje nove pesniške zbirke Odrezani od neba. Da je na literarno polje vstopil v drugi polovici osemdesetih let skozi stranska vrata pankovske kulture, ki je glasno udrihala čez državo in sistem, da ostaja samosvoj pesnik, ki dosledno vztraja v svoji samonikli in brezkompromisni pesniški drži in mu ni mar za (modne) literarne struje, čivkajo že ptički na veji, a tudi pesmi iz zbirke Odrezani od neba ne gre obravnavati zunaj Babačićevega dosedanjega opusa. Jezni mladenič se je umiril in obrusil. Zadnjih nekaj zbirk beleži obrat v intimo, s čimer je pesnik do minimuma okrnil tudi svoj pesniški izraz, ki se pogosto izteka v enostavčno sentenco ali aforistično duhovitost.
Minimalistično jedrnat, a vse bolj ranljiv in osamljen je pesnik v Odrezanih od neba, zbirki z veliko dežja in precej tišine. Gibalo te poezije je »dež, ki briše ul...
»Državo ukrepov razumem kot režim neskončne samovolje in nasilja, ki ga ne omejuje nobeno pravno jamstvo; državo norm pa razumem kot sistem vladanja,...
Eden izmed ponavljajočih se postulatov gotske kulture je vsekakor prepričanje o vstajenju. Ne obstaja namreč glasbena skupina ali posamezni sledilec,...
Več kot 130 let je minilo od izida prvega slovenskega družinskega romana v dnevniški obliki Beatin dnevnik, ki ga je napisala Luiza Pesjak. Avtorice...