Razmišljanja o spremembah visokošolske klime, o etosu, skritih in predmetnih kurikulih se izpojejo v zaprtih krogih. Kot da ujetost UL v monopol prestolnice obema godi. Rezultat »greha« so previsoke najemnine stanovanj za študente. Mestne limanice dosledno polovijo profesorski kader, ker da je po naravi meščanski, študente, ptičke brez gnezda, pa prej ali slej ujamejo »kletke«.

»Slovenci leta 2050 smo srečni ljudje… v vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo pri vrhu…« Vizija razvoja Slovenije je mrtva črka na 0,5 milijona evrov vrednem papirju. Strategije nacionalnega prostorskega razvoja ni oziroma je mrtva. Sporazum UL in mesta o preselitvi farmacevtske in strojne fakultete na Brdo v Ljubljani je le v mestnem interesu – država tu sploh ni partner. Zakaj so tiho stroke, zakaj SAZU? Vlade se ukvarjajo z »mandatnimi politikami«, UL pa se z našim denarjem gre »avtonomijo« v »najbolj belem« mestu na svetu.

Država nima strategije prostorskega razvoja zato, ker nima sektorskih. Zanimivo, da pa jo ima civilna družba. Nogometna zveza Slovenije z ljubljansko fakulteto za arhitekturo izvaja študentske delavnice Športni parki. Ne bi jih, če se župani ne bi zavedali pomena strok. Presenetljivo je še, da je nogometu dovoljen tvoren pogled na občinski prostor. V Sloveniji kot da zgolj župani razumejo EU-pristopno izjavo: izenačevanje pogojev.

Sistemskega razvoja prostora se mora lotiti politika. Izobraževanje takšne legende nima, saj samo v Ljubljani manjka več kot 20 pokritih vadbenih prostorov za državne šole. Kaj ko bi te srednje šole razpršili po okolici in navrtali izobraževalni centralizem, ki izhaja iz UL? Decentralizacija fakultet je lahko naslednji korak k enakomernejšemu razvoju Slovenije – tudi v luči priprav na novo finančno perspektivo. Nekoč bo nekdo le moral začeti graditi pravo »razvojno os«: Univerzo Slovenija.

Janez Urbanc, u. d. i. a., Inštitut za športne gradnje, Begunje na Gorenjskem