Če je kaj mogoče šteti za demagogijo, pa je to utemeljevanje predloga za nov državni praznik – dan športa. Pobudnik ideje je Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez. V različnih medijih je bilo mogoče prebrati dve utemeljitvi. V prvi pravi predlagatelj, da »naj bi bil dan slovenskega športa namenjen promociji telovadbe in pomena gibanja«. Očitno predlagatelj kot pomembno strokovno telo na področju športa še ni usvojil sodobnega strokovnega izrazja. Beseda telovadba je terminus technicus (strokovni izraz), ki pomeni dvoje: ali preproste gimnastične/telovadne vaje (jutranja gimnastika, porodna oziroma poporodna telovadba) ali eno od športnih dejavnosti, ki je znana tudi pod imenom orodna telovadba. Seveda se postavlja vprašanje, zakaj bi bil predlagani državni praznik namenjen zgolj promociji »telovadbe«, ne pa tudi promociji drugih gibalnih/športnih dejavnosti in rednega prostočasnega športanja. Obenem je treba povedati, da enodnevne kampanjske akcije na življenjski slog posameznikov nimajo bistvenega vpliva.

Še bolj demagoška je druga utemeljitev. Takole je zapisano: »Ker smo prepričani, da je pri nas preveč debelih ljudi, da je preveč bolezni in premalo gibanja, zato bo morda ta pobuda… povečala telesno dejavnost Slovencev na višjo raven.« Očitno niti predlagatelj ni prepričan o koristnosti svoje pobude, saj uporablja prislov »morda«. Še enkrat povejmo: Zgolj »dan« ne pomeni nič, če nista že prej izoblikovani gibalna navada in zavest o pomenu prostočasnega telesnega gibanja. Potreba po prostočasnem telesnem gibanju se oblikuje desetletje in več v šolskem vzgojno-izobraževalnem procesu, v ustreznem starševskem in krajevnem okolju ter v primerni družbi vrstnikov. En sam tematski dan (dan športa) te moči nima. Sploh pa tematski dan niti ni potreben, če je navada že izoblikovana. Kdor se redno ukvarja z različnimi dejavnostmi, mu tudi tak dan ni potreben. Kdor pa na to ni navajen, ga tudi en dan ne bo premaknil. Še noben kadilec ni nehal kaditi zaradi dneva nekadilcev in noben zapečkar se zaradi dneva športa ne bo začel ukvarjati s športom.

Zato je predlagani državni praznik dan športa predvsem ideološki izmislek športne srenje, pravo »športno življenje« pa nemoteno poteka tudi brez njega.

Silvo Kristan, Podkoren