Konec februarja si je Ilka Štuhec po padcu na smuku v Crans Montani vnovič strgala kolenske križne vezi. Svetovna smukaška prvakinja je predčasno končala sezono 2018/19, potem ko je pred tem olimpijsko sezono v celoti izpustila, saj se je tik pred njo jeseni poškodovala v Pitztalu. Vnovič se je podala na težko pot rehabilitacije. Pot je strma, polna izzivov in dvomov, ki jih verjetno pozna bolje od vseh njenih tekmic. Naporne vrnitve ji niso vzele volje, na prihodnost kot vselej gledala pozitivno.
Po februarskem padcu in šoku vnovične poškodbe je sprva našla tolažbo, da je imela poškodovano koleno pred operacijo v boljšem stanju kot dobro leto poprej. Nekaj tednov pozneje se je tolažila, da bo lahko zaradi rehabilitacije v fitnesih prihod na sneg dočakala bolje fizično pripravljena kot kadar koli poprej. Po prvih hitrih zavojih na snegu pa že komaj čaka začetek sezone. »Ko sem stopila na smuči, sem imela občutek, kot da sploh ne bi imela premora. Na smučeh se počutim precej bolje, kot sem pričakovala,« dviga apetite Ilka Štuhec. Zanjo se bo sezona začela čez dva meseca, ko se bodo najhitrejše alpske smučarke merile na dveh smukih in superveleslalomu v Lake Louisu.
»Trenutno se počutim odlično. Glavni razlog je v tem, da imam za sabo odličen poletni trening. Pri telesni pripravi sem lahko delala celo nekatere stvari, za katere sem po vseh poškodbah mislila, da jih ne bom nikoli več. Dodaten optimizem mi dajejo zadnje priprave v Saas-Feeju, ki boljše sploh ne bi mogle biti. Za zdaj vse funkcionira po najbolj optimističnih pričakovanjih,« je navdušena Ilka Štuhec. Odlično se je ujela z novo ekipo. »Super se imamo. Od začetka smo delovali tako, kot bi sodelovali že vrsto let. Vemo, zakaj smo skupaj in kaj je naše delo. Smo zelo profesionalni. To je tudi pogoj za dobro delo, saj smo skupaj do 300 dni na leto.«
Načrtovan vsak korak
Čeprav je Ilka Štuhec stopila na sneg pozneje kot večina njenih tekmic, ima v tej sezoni pred njimi vsaj eno prednost. Že spomladi, ko je izbrala novega trenerja Švicarja Stefana Abplanalpa, se je z ekipo odločila, da ne bo odpotovala na priprave v Čile, temveč bo trenirala na evropskih ledenikih. Številne druge ekipe so imele drugačne načrte, ki so jih morale na hitro spremeniti, saj so bile zimske razmere v Čilu zelo slabe. »Pravzaprav niti nisem pomislila, da je bila to moja prednost. A je verjetno res bila. Lažje je imeti začrtane načrte in se jih držati kot jih v zadnjem trenutku spreminjati. Tudi potovanja v drug časovni pas nikoli niso idealna. Telo vselej potrebuje nekaj dni, da ujame ritem, medtem ko sta prilagoditev in pot na območju istega časovnega pasu precej lažji,« odgovarja Mariborčanka.
Štajerka ima do konca sezone načrtovan skoraj vsak korak. Konec tedna se bo za tri tedne odpravila na trening v Saas-Fee, 9. novembra pa bo odpotovala v Severno Ameriko, od koder se bo v Evropo vrnila šele za božič. Najprej bo trenirala na visoki nadmorski višini v Copper Mountainu. »Nimam težav s prilagoditvijo na različne terene. Preprosto treniram tam, kjer so najboljše razmere ali vsaj mislim, da bodo. Verjamemo, da smo se odločili prav, saj bodo v istem terminu na terenu tudi ameriške alpske smučarke. Zato me daljša selitev v Severno Ameriko ne obremenjuje. Zaradi visoke nadmorske višine bom morala biti pazljiva pri razporejanju moči. Morala bom biti striktna, da ne bom pretiravala,« se zaveda Ilka Štuhec.
Rada da in dobi podporo
Ob treningih se najhitrejša slovenska alpska smučarka ves čas posveča testiranju opreme. Pri Stöckliju so namreč še bolj zavihali rokave in prek Ilke Štuhec razvijajo malenkosti, s katerimi bi razvili še hitrejšo in odzivnejšo smučko. »Ko razvijamo smučko, sama dobro vem, kaj bi rada. Serviser Aleš Sopotnik pa je tisti, ki moje želje prevaja proizvajalcu. Sama se ne spoznam na podrobnosti, koliko aluminija je treba dodati smučki ali kako debel naj bo les. V naboru imam ogromno smuči in moram izbrati tiste, ki mi najbolj ustrezajo.«
Svetovna smukaška prvakinja se je dotaknila še izjemnega športnega vzdušja v Sloveniji. Za Primoža Rogliča in slovenske odbojkarje je navijala od blizu, stiskala je pesti tudi za Tadeja Pogačarja. »Navdušena sem bila nad petjem, bolje rečeno dretjem Zdravljice v Stožicah. In nasploh spremljanjem dvoranskega športa tako od blizu. Pri alpskem smučanju je drugače, saj med drvenjem ne slišim navijačev. Lepo je navijati za druge športnike, po drugi strani pa je lepo podporo tudi dobiti. Tesne stike imam s številnimi slovenskimi športniki,« pravi Ilka Štuhec.
