V preteklosti sem nekaj televizijskih projektov že zavrnil, tokrat se mi je zdel primeren trenutek za voditeljsko vlogo, ki se mi je že od nekdaj zdela težka. Še težje je bilo, ker nismo imeli nič vaj.
Kako to mislite, da niste imeli nič vaj?Koncept oddaje je takšen, da se skoraj nič ne more vaditi, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.
Pomemben element v oddaji Znajdi se je izbira dobrega tekmovalca, drugi pa kemija med vami in vašim gostom v zakulisju.Pri izbiri tekmovalcev ne sodelujem, tudi statiste izbere ekipa. Tekmovalci ne smejo vedeti nič, v oddajah se vidi, da nimajo pojma, kaj se dogaja. Takih prizorov in odzivov se ne da odigrati.
Odzivi tekmovalca in njegovega partnerja ali prijatelja, ki ne ve, za kaj gre, so najpomembnejši. Gre za nekakšen družbeni eksperiment, ki kaže, koliko smo pripravljeni slediti navodilom, pa četudi se pri tem povsem osmešimo?Zanimivo je, kako zelo smo si različni. Na eni strani so ekstremi, ki so jim naloge prelahke in so pripravljeni na mnogo več, na drugi tisti, ki se ustavljajo že ob prvem izzivu. Z gostom lahko ob tem, ko vidiva, kakšen je tekmovalec, sproti minimalno prilagodiva težavnostno stopnjo. Nekateri nimajo meje. Na trenutke je bilo že res grozljivo.
Recimo…Recimo v primeru zelo močnega in velikega gospoda, nasproti katerega je sedela ženska, ki je opravljala odrejene naloge in ga jezila. Še pred začetkom je menda rekla, da se zna kar hitro ujeziti, a smo na koncu ugotovili, da je bil pravi medo. Tega sicer nikoli ne veš. Mi smo mislili, da je zelo agresiven, saj je že pri prvi nalogi, ko je ona pozvonila, povsem znorel. Se je pa v napetih situacijah dobro odzival. Kot vzoren državljan.
Torej doslej ni prišlo do napete situacije, kjer bi poletela kakšna klofuta?Nikakor, kje pa. Ko vidijo mene in gosta, si oddahnejo.
Vloga voditelja oddaje vas je že od nekdaj zanimala?Zaradi njene težavnosti sem imel do nje strahospoštovanje. Eno je igrati voditelja, drugo je res biti voditelj.
In katero od tega počnete vi?Ne igram in tudi nočem igrati. Trudim se iti s tokom, in če je dobro, je dobro.
Se gledate na televiziji?To je najtežje. Svoje stvari gledam samo enkrat in še samo zato, da vidim, kaj sem naredil narobe. Da lahko drugič popravim, saj nisem nikoli zadovoljen.
Torej niste zadovoljni s svojim vodenjem?Brez komentarja. Saj ne – z določenimi deli sem bil, z določenimi ne. To je normalno, je edini način za napredovanje in razvijanje.
Bi se strinjali z opisom šova, da gre za malce preoblikovano, modernejšo različico skrite kamere?Podobnost je samo v tem, da so v obeh primerih kamere skrite. Ne gre pa za klasično skrito kamero. V tujini jim pravijo game show, nekakšna mešanica med tekmovanjem, skrito kamero in izzivi. Oddaja me je malce spomnila na Punk'd in mi je bila zato zanimiva.
Se vam zdi, zdaj ko ste si nekaj delov že ogledali, da je kakšen od izzivov šel predaleč?Ko smo snemali, se mi je na trenutke zdelo tako, ko pa zdaj berem komentarje, vsi pravijo, da so naloge prelahke.
Tistemu, ki jih mora opravljati, se zagotovo ne zdi tako.Se strinjam. Naj vsak sam poizkusi in naj bo potem glasen.
Vam je kdaj nerodno za tekmovalca?Morda kdaj neprijetno, ne pa nerodno.
Bi vi preživeli takšne izzive?Brez težav, saj se s prijatelji kar veliko zafrkavamo na tak način.
Pri vas verjetno nihče ne bi niti trznil.Mogoče res, saj ljudje mislijo, da neprestano »pokam fore«.
Prepoznavni ste postali z različnimi skeči, denimo Car, Krastać, najbolj prepoznavne so bile Carice. Če bi se na spletu pojavile danes, bi dosegle enak uspeh, ali je šlo za pravi trenutek?Zanimivo je, da teh posnetkov z Goranom Hrvaćaninom sploh nisva nameravala objaviti, saj produkcijsko niso bili dovolj dobri. A ko sva jih na neki zabavi pokazala prijateljem, so bili ti navdušeni nad njimi. Carice so bile za nas pravi mejnik. So med najinimi najbolj prepoznavnimi liki. Morda je res šlo za čisto pravi trenutek, ko trg še ni bil tako zasičen, youtube in ljudje pa so bili lačni takšnih zgodb.
Kaj je bil njihov največji čar?V enostavnosti vsega – maske, produkcije. Danes bi se zagotovo bolj osredotočala na stvari, ki pri Caricah niso tako pomembne, recimo na boljše frizure, ličenje. Eden boljših komentarjev pod posnetkom, ki smo ga tudi nagradili z majico, je bil: »Če dobro pogledate, vidite, da sta v bistvu tipa.« Zajame srž Caric.
Se lahko oboževalci (v kratkem) veselijo kakšnega novega, podobnega skeča ekipe, ki je sodelovala tudi pri spletni seriji Pr Hostar?Z Goranom in Dejanom Krupićem bomo kmalu skupaj na odru.
Za kakšen projekt gre?Za komično predstavo Avdicija, ki jo piše in režira Jurij Zrnec, premiera bo proti koncu leta. Sodelujoči prihajamo na avdicijo za igralsko akademijo. Poleg nas, treh hostarjev, igrajo še Jernej Kogovšek, Nik Škrlec, Miha Brajnik, Sale Rajakovič in Damir Leventič, v vlogi profesorjev pa bosta Alojz Svete in Dario Varga.
Bo to vaš prvi stik z gledališčem?Manjših zadev ne štejem, tako da bo to prvič. Največji izziv je dejstvo, da na odru ni ponovitev, da so predstave vedno odigrane v živo, kar mi daje veliko veselja in zagona.
Razmišljate o nadaljevanju filma Pr' Hostar, ki je pri nas podrl vse rekorde?Za zdaj se nič ne pogovarjamo o tem. Mogoče se kdaj zgodi, trenutno pa ni v načrtu.
Prijatelj si je v kinu film ogledal osemkrat, ravno tolikokrat še pozneje po televiziji. Je bilo takih oboževalcev veliko?Več, ja. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da gredo nekateri film gledat večkrat, kot so nekoč hodili na Ramba ali Titanik. A ravno zaradi ljudi, ki so nas tako podprli, je film sploh nastal in nato postal tako uspešen. Ljudi, ki so se premaknili iz udobnih naslanjačev v kino in ki so nas naprej hvalili drugim.
