Stari konservativizem je nasprotoval radikalnim spremembam, a se je strinjal z nujnostjo prilagajanja ob novem razvoju in nastajanju novih prednostnih nalog. Pri reformah se je zavzemal za omejitev na posamezne probleme in zavračal celovito rušenje institucij z argumentom, da je velike spremembe težko nadzirati. Konservativci so bili pragmatiki in niso zašli v skušnjavo, da bi obljubljali čudežne rešitve za kateri koli problem.

V skladu s tem političnim svetovnim nazorom pa je še vedno mogoče izvajati pomembne reforme. Toda pri tem je treba znati oceniti, kakšne bodo posledice, in zagotoviti, da se je še vedno mogoče vrniti k prejšnjemu stanju. To je nasprotje radikalizma, ki zavrača postopno ukrepanje in ki ima v spodletelih reformah vedno dokaz, da se ni šlo dovolj daleč, ne pa da je bila usmeritev napačna.

V Veliki Britaniji sta konservativni pragmatizem in iskanje konsenza na neki način postala vzrok frustracij tako za bolj radikalno usmerjene laburiste kot za ultratorijce. Oboji so se pritoževali, da sta obe glavni stranki postali druga drugi skoraj povsem podobni kot konfekcijski proizvod »butskelizma«, kot so zadevo poimenovali po konservativnem mislecu R. A. Butlerju (1902–1982) in zmernem voditelju laburistov Hughu Gaitskellu (1906–1963).

Prva britanska političarka, ki je poskušala doseči preboj iz povojnega konsenza, je bila premierka Margaret Thatcher. Šla je v vojno proti tistemu, v čemer je videla esteblišment, ki naj bi poskušal onemogočiti nujne spremembe. Vendarle je še vedno ostala nepričakovano zvesta gradualizmu, ideologiji postopnih sprememb. Thatcherjeva se je znala spopasti s sindikati, zunanjim ministrstvom in esteblišmentom londonskega Cityja, ker se jih je lotila vsakega posebej in zaporedno. Če bi šla nad vse hkrati, ji najbrž ne bi uspelo.

Thatcherjeva je vnesla tudi stari slog v konservativni pristop na področju mednarodne politike, kjer je videla zavezništva kot osrednji del reformnih procesov. Po njenem prepričanju bi lahko bila evropska integracija zelo učinkovit mehanizem za postopen, a na koncu daljnosežen napredek proti bolj liberalni svetovni gospodarski ureditvi. Vendarle je velik obseg reform Thatcherjeve začel zbujati nezadovoljstvo med ljudmi. Ko pa so videli, da v svetu prihaja do velikih sprememb, so nekateri konservativci začeli ostro nasprotovati kompromisu.

To nasprotovanje kompromisu je prišlo do izraza v procesu brexita, ki naj bi vodil do revolucije, ne glede na to, kako se bo izvedel. Problem revolucij je seveda, da odprejo vrata velikemu številu alternativ. Ko se možnosti za radikalne reforme povečajo, se odprejo nove razpoke. Kot v Franciji v 90. letih 18. stoletja revolucija vedno žre svoje otroke.

Odkar je Velika Britanija vstopila v Evropsko gospodarsko skupnost leta 1973, so britanski zakoni, uredbe in vladna praksa postali prepleteni s tistimi na kontinentu. Tako se nekaterim v Veliki Britaniji zdi, da brexit omogoča beg pred nenehno spreminjajočim se svetom. V procesu, ki je bolj protikonservativen kot konservativen, je zahteva po »suverenosti« prvi korak k temu, da se povsem na novo preuredi politični in družbeni sistem.

A kot morajo uvideti lucidni zagovorniki brexita, ki si ne zatiskajo oči pred realnostjo, je popolna prenova moderne družbe nekaj podobnega, kot če bi nekdo pisal svoj lastni program za obdelavo besedila, čeprav bi lahko preprosto uporabljal microsoft word. To še posebno velja za zakone. Temeljna sprememba, kot je »vzpostavitev suverenosti«, zahteva soočenje z neskončno vrsto vsakdanjih zadev, ki pa imajo kljub vsemu resne in nepredvidljive posledice.

Poleg tega brexit izhaja iz razumevanja demokracije, ki je povsem tuje dosedanji britanski politični tradiciji. V resnici so populistični zagovorniki brexita hujskali proti institucijam, ki so ustvarile Veliko Britanijo: proti parlamentu in vladavini prava. Tradicionalni britanski pristop k demokraciji je utemeljil Edmund Burke leta 1774 v svojem govoru volilcem Bristola. Ker je politični proces odločanja zapleten in vsebuje številne kompromise, je trdil Burke, je treba dobro informirane poslance izbrati tako, da lahko primerno presojajo vsako dano politično možnost. Vsak od 21 konservativnih poslancev, ki jih je premier Boris Johnson nedavno izključil iz stranke, ker so zavrnili brexit brez sporazuma, je zelo dober primer Burkove vizije.

V nasprotju z Burkom nova protikonservativna vizija zavrača parlamentarizem in povzdiguje doktrino o neposredni suverenosti ljudstva. Vendar pa ta filozofija onemogoča uveljavljanje suverenosti v praksi, saj ne ponuja sredstev, da bi se uredil neskončen niz vsakdanjih in zapletenih političnih odločitev, s katerimi se mora vsakodnevno ubadati vlada. Razglašati, da bo o njih odločilo »ljudstvo«, ne pomeni, da je s tem stvar rešena, saj enostavno ni mogoče vsakega političnega vprašanja predložiti javnosti.

Zagotovo je mogoče v prihodnosti izumiti aplikacijo umetne inteligence, ki bi omogočila vladi, da vpraša javnost o reformnem paketu in možnih kompromisih. Vendar bi ta uveljavitev demokracije ljudstva zahtevala neko stopnjo družbene preobrazbe, ki pa je nezdružljiva s konservativno mentaliteto.

Populistična vizija pomeni tudi odpravo več stoletij starih demokratičnih institucij. Poleg demokratičnega predstavništva se je tradicionalni konservativizem zavzemal tudi za vladavino prava, brez česar ni mogoče omejiti izvajanja oblasti, naj gre za tirana ali populistične revolucionarje.

Prav nenavadno naključje je, da je odločitev predsednice spodnjega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi o začetku postopka za odstavitev Trumpa kot ameriškega predsednika padla na isti dan, ko je britansko vrhovno sodišče presodilo, da je Johnsonov suspenz parlamenta protizakonit. Morda je pristni konservativizem pred tem, da se vrne in nastopi proti nihilističnim sleparjem, ki delujejo v njegovem imenu.

Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA) in vodilni sodelavec na Center for International Governance Innovation (Kanada).

© Project Syndicate, 2019