Začetek leta je bil za Mariborčanko v znamenju vnovičnega vzpona na vrh. Na svetovnem prvenstvu v Areju je ubranila smukaški prestol za še drugi naslov svetovne smukaške prvakinje. Uspehu pa je sledil nov padec, poškodba levega kolena in vnovična rehabilitacija, tokrat sicer brez operacije, ki jo je spodbudila k samorefleksiji in spremembam vzorcev razmišljanja. Po koncu zime, v kateri se zaradi poškodbe ni mogla boriti za smukaški globus, se je razšla s trenerjem Grego Koštomajem in kineziologinjo Anjo Šešum.
Junija je predstavila nove sodelavce, s katerimi se je, kot je dejala na uradni predstavitvi reprezentanc pred tekmovalno sezono v Kopru, odlično ujela. To je za njo izredno pomembno, glede na to, da so 300 dni na leto skupaj. »Dobro se razumemo. Super delamo,« je zadovoljna Štuhčeva. Z novim švicarskim trenerjem Stefanom Abplanalpom pa je »v bistvu bilo, kot da se poznamo že od vedno, kot da sodelujemo vrsto let«.
O pripravah v Saas Feeju je dejala, da »so bile res vrhunske in da boljše ne bi moglo biti«. »Stopila sem na smuči in se odpeljala, kot da ni bilo nič. Kar me je res veselilo, tudi ostali majhni detajli, enostavno funkcionira vse skupaj. Nisem še od prvega trenutka, ko sem stopila na smuči, na sto odstotkih, mislim pa, da smo dosti dlje, kot sem mislila, da bom,« je dejala Štajerka.
»Veseli me, da na kondicijskem področju lahko delam stvari, za katere sem mislila, da jih več nikoli ne bom mogla delati. Napredek v kondiciji se zelo pozna tudi na mojem smučanju. Prišla sem, stopila na smuči, se odpeljala in lahko trenirala prav vse, kar smo hoteli. Ko sem stopila na smuči, je bilo, kot da nisem nikoli izpustila pol leta,« je bila očitno zadovoljna Štuhčeva. »Koleni sta super. Zelo dobro. Desno ima svoje 'fore' kot vedno, čisto nič novega, nič presenetljivega, levo pa je čisto super, kot novo,« je opisala zdravstveno stanje.
Ostali slovenski športniki kot navdih
V Söldnu 26. oktobra, na dan svojega 29. rojstnega dneva, na veleslalomskem uvodu v sezono svetovnega pokala ne bo na startu. Prve tekme jo čakajo 6., 7. in 8. decembra, dva smuka in superveleslalom v Lake Louisu v Kanadi. Zelo ji pomaga tudi švicarski proizvajalec smuči Stöckli: »Vedno iščemo napredke in želimo izboljšati detajle. Zdaj smo tako daleč, da kar si jaz izmislim, to takoj naredijo.«
Pri tem je odločilna pomoč serviserja Aleša Sopotnika, ki ji je pripravil tudi »rakete«, s katerimi je drugič posegla po smukaškem vrhu: »Vem, kaj približno bi rada, je pa res, da zna Aleš to boljše ubesediti. Torej, koliko naj dajo aluminija, kako debel naj bo les. To je bil naš input že od prej, zdaj so naše predloge upoštevali in naredili vse, kar imam. In zdaj imam iz tega nabora 'milijon' smuči in moram izbrati tiste, ki mi najbolj ustrezajo.«
Ilka Štuhec je seveda bila med glasnimi navijači srebrnih slovenskih odbojkarjev: »Noro, bilo je res fascinantno, dvorana odmeva, sliši se, kričali smo Zdravljico, jaz nisem ravno pela, se mi je pa naježila koža ob vsaki točki in potem ob zmagi. Res je fascinantno opazovati nekaj tako od blizu. Je povsem drugače kot v smučanju, kjer se tudi lahko nekdo nekaj dere na progi, samo da ga ne slišiš.« »To, da so športniki dobri v kolesarstvu, odbojki, tako, kot so bili košarkarji nekaj let nazaj, tudi nam da zagon in zdaj za zimo počasi mi verjetno prevzamemo štafeto,« je sklenila.
