Ker do novega šolskega leta ni bila izpolnjena odločba US (o stoodstotnem financiranju osnovnošolskih programov tudi v zasebnih šolah), kot je obljubljal minister za šolstvo Jernej Pikalo, ponovno iščejo za vse sprejemljive rešitve, tudi z možnostjo posvetovalnega referenduma, kot ga napoveduje Alenka Bratušek, njena stranka SAB pa že zbira podpise. V ustavi želijo jasen zapis, da je država dolžna financirati le javno šolstvo. Verjamem, da v času, ko so pravniki pisali našo ustavo, niso imeli v mislih zasebnih šol, ker so obstajale samo javne. Ker pa je zapis ostal tako »ohlapen«, ga lahko ustavni sodniki razlagajo različno, odvisno tudi od njihovega političnega in ideološkega prepričanja. Slovenija je pravna država, zato je odločbe US treba spoštovati, čeprav so »preglasovane samo z enim glasom« (4:5) in njihove argumentacije marsikdo ne sprejema ali ne razume. Slovenija pa je tudi socialna država. V času, ko toliko ljudi živi v revščini in so starši obupani, ker svojim otrokom ne morejo kupiti delovnih zvezkov, plačati drugih obveznih osnovnošolskih dejavnosti v javnih šolah, prevozov do šole…, se zdi že kar malo perverzna zahteva, da bi država »subvencionirala ideološki elitizem«.
Veliko komentatorjev na spletu razmišlja takole: če mora javna mreža osnovnih šol, ki so nevtralne, zagotavljati vsem otrokom možnost osnovnošolskega izobraževanja (tudi tistim, ki rinejo v zasebne šole), potem ne potrebujemo nobenih dodatnih šol. Če jih zasebniki vseeno ustanovijo, otroci oziroma njihovi starši pa jih izberejo, ker naj bi ponujale nekaj več ali nekaj drugačnega (tudi ideologijo), morajo svoj privilegij v celoti plačati sami. Nekateri komentatorji, ki so glede tega v dvomih, ne vedo, da gre za stoodstotno financiranje vseh zasebnih šol, ne samo tistih s koncesijo. Tudi sama sem včasih razmišljala podobno: le zakaj se poslanci tako prerekajo, naj raje omejijo podeljevanje koncesij šolam, ki jih ne potrebujemo, a sem pozneje ugotovila, da to ni rešitev. Vsaki, poudarjam, vsaki zasebni šoli s koncesijo ali brez nje naj bi država stoodstotno financirala priznani osnovnošolski izobraževalni program. V prihodnosti bi se lahko zasebne šole (hipotetično) namnožile kot gobe po dežju, se zajedale v javni šolski sistem in ga še bolj osiromašile. Denar bi se spet prelil od revnih k bogatim. Ali to res želimo in podpiramo?
Je rešitev v posvetovalnem referendumu? Oblast ima ljudstvo. Če oblastniki ne vedo, kako bi se odločili, nas je dobro in pravilno povprašati za mnenje, ampak le takrat, ko obstaja verjetnost, da bo to vodilo k razrešitvi problemov. Za spremembo ustave je potrebnih 60 poslanskih glasov. Bo morebitno večinsko mnenje ljudi dovolj velik pritisk na desne poslance, da bodo spremenili svoje stališče in glasovali za spremembo ustave? 57. člen v ustavi bi bilo po mojem mnenju treba spremeniti, a z glavo skozi zid pač ne gre. Že pred referendumom bi se poslanci morali zavezati, da bodo rezultat posvetovalnega referenduma spoštovali (upoštevanje sicer ni obvezno), in apeliram, da to tudi storijo. V nasprotnem primeru bo zbiranje podpisov in morebitni referendum res samo promocija Alenke Bratušek, iskanje naklonjenosti volilcev in zapravljanje denarja kot pri drugem tiru. Denarja, ki bi ga lahko podarili še kateremu bolnemu Krisu.
Polona Jamnik, Bled