Danes je bil v vsej Franciji nacionalni dan žalovanja. Štiri dni po smrti Jacquesa Chiraca, francoskega predsednika v letih 1995–2007 in pred tem dolgoletnega župana Pariza, kjer je preminul, so se vrstile žalne slovesnosti, popoldne tudi pogreb v ožjem družinskem krogu. Dopoldne se je z vojaškimi častmi od njega poslovil sedanji predsednik Emmanuel Macron, opoldne pa dva tisoč povabljenih osebnosti. Med njimi jih je bilo 80 iz tujine, tudi slovenski predsednik Borut Pahor, ruski predsednik Vladimir Putin, madžarski premier Viktor Orban, libanonski premier Saad Hariri in nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton.

Logično je bilo, da je prišel Clinton, saj sta skupaj s pokojnim leta 1995 končala vojno v Bosni. O tem, kako zelo je bil Chirac za zavezništvo z ZDA, je pokazal, ko je po terorističnih napadih 11. septembra 2001 – tedaj bil v Beli hiši že George Bush mlajši – kot prvi tuji voditelj obiskal ZDA. A kmalu zatem je prišlo do razdora, ker je odločno nasprotoval ameriškemu napadu na Irak.

Naklonjen Arabcem, proti vojni v Iraku

Tudi libanonski premier Saad Hariri ni kdor koli, saj je sin pomembnega libanonskega voditelja in dobrega Chiracovega prijatelja Rafika Haririja. Ta je končal 15-letno državljansko vojno, a so ga leta 2005 ubili, očitno po naročilu Bašarja Al Asada, kar je zelo prizadelo Chiraca, ki je bil potem na Haririjevem pogrebu edini pomembni zahodni politik. Tudi prijateljstvo s tem libanonskim sunitom kaže, kako je bil Chirac naklonjen Arabcem. Tako se je kot francoski predsednik, ki je priznal krivdo francoske države pri deportaciji Judov v letih 1940–1944, zavzemal za Palestince, svoj dopust pa je zelo pogosto preživljal v Maroku v družbi tamkajšnjega kralja. Že v 70. letih je kot premier poskušal navezati prijateljske stike s Sadamom Huseinom in Moamerjem Gadafijem. Leta 2003 je nasprotoval ameriški zasedbi Iraka predvsem zato, ker je kot dober poznavalec arabskega sveta vedel, da bo odstranitev Sadama Huseina povzročila klanje med suniti in šiiti.

En predhodnik, dva naslednika – vsak s svojimi spomini

Tujim gostom so se v cerkvi svetega Sulpicija, ki je po požaru v katedrali Notre-Dame zdaj glavna pariška cerkev, poleg drugih francoskih politikov pridružili vsi trije še živi nekdanji predsedniki, François Hollande, Nicolas Sarkozy in Valéry Giscard d’Estaing. Slednjemu je davnega leta 1974 zmago na predsedniških volitvah omogočil prav desničar Chirac, ko mu je ob razkolu med golisti dal podporo kot sredinskemu liberalcu, s čimer ga je postavil pred kandidata iz lastne stranke. Zato je Chirac potem pod d'Estaingom postal premier, a se nista dobro razumela in leta 1976 je Chirac odstopil. Vsekakor so imeli Francozi raje Chiraca, ki jim je bil bližje, rad je dobro jedel in pil, pa tudi kadil in skakal čez plot. Predvsem je pokojni, ki se ne more pohvaliti z veliki uspehi v notranji in gospodarski politiki, znal navezati stik z ljudmi, naj bodo to delavci, kmetje ali aristokrati.

Sarkozy je začel svoj politični vzpon kot privrženec Chiraca. Vendar mu je leta 1995, ko je bil minister za proračun, zasadil nož v hrbet, saj je proti njemu na predsedniških volitvah podprl tedanjega premiera Edouarda Balladurja. A tega je potem povsem nepričakovano premagal Chirac in postal predsednik, zaradi česar je za Sarkozyja sledilo sedem suhih let. Šele leta 2002 mu je Chirac dovolil, da je postal notranji minister. A še leta 2011 je (menda že dementni) Chirac pred televizijskimi kamerami leto pred volitvami proti predsedniku Sarkozyju podprl socialista Hollanda. In ta je tudi zmagal.