O tem, kako se počutijo žrtve spolnega zlorabljanja, smo veliko slišali – občutki sramu, krivde, ponižanja, manjvrednosti krojijo njihovo duševnost in posledično življenje. Kaj pa dedki, strici, očeti in drugi najbližji družinski člani, skriti v temačnih kotih soban, ki se s takimi igricami hranijo? Storilci nasilja nad otroki večinoma niso pedofili. So moški vseh let, ki zlorabljajo svojo pozicijo moči nad tistimi, ki te moči nimajo zaradi svoje starosti, spola ali ekonomske odvisnosti. Ali tudi storilci čutijo nelagodje, ponižanje in strah, se kesajo svojih dejanj, ali pa se, ob soočenju s posledicami, ki jih trpijo žrtve, počutijo še bolj močni, še bolj neustrašni in neusmiljeni? O tem se v javnosti ne razglablja. Storilci, ki so na videz takšni kot mi, živijo svoja življenja varno skriti pred kamerami in mikrofoni, le malo jih dočaka sodne procese, še manj pa jih odsedi zasluženo kazen. V Sloveniji vsaka tretja deklica in vsak peti deček doživi spolno nasilje. Gre le za približno oceno, sami si izračunajte, koliko storilcev se skriva za temi številkami.

Vprašajmo se, v kakšni družbi živimo? Ali fantke od majhnega učimo dokazovanja moči, prevlade in grobosti, ali je to prava podoba, ki naj bi jo imel odrasel moški? Moč ima več vidikov, ne le fizičnega. Moč je tudi v tem, da se naučiš obvladovati sebe, in ne drugih. Za tako moč potrebuješ pamet. Ravno tisti, ki jim družba a priori daje več moči (pa če se z njo znajo spoprijeti ali ne), jo največkrat zlorabljajo tako, da so nasilni do žensk, otrok, starejših, bolnih. Mačistična ideologija, ki je dolga stoletja krojila svet, je zašla v slepo ulico. V sodobnem življenju, ko lahko veliko stvari počnemo z možgani in s pritiskom na gumb, je fizična moč postala manj pomembna. Moški, ki so svoj primat gradili le na njej, so postali agresivni, saj ne vedo, kaj naj bi danes s to presežno močjo sploh še počeli. Še huje je, ko začutijo pešanje moči. Takrat izgubijo tla pod nogami in se sprevržejo v žrtev lastne podobe. Zato starejši ne smejo krojiti novega sveta. Moč, ki so si jo prigrabili, morajo prepustiti mlajšim. Vsaka generacija prinaša spremembe. Tako se je navsezadnje rodil (oziroma se še rojeva) moški nove dobe, ki je skrben in prisoten družinski oče; njemu ni treba kazati mišic in zahtevati največji (ali nekoč celo edini) kos mesa na mizi. Skupaj s partnerico gradita vezi, v katerih se dopolnjujeta. V tem je prihodnost družine in človeka.

Novodobna permisivna vzgoja je morda odgovor na zatirajočo, poniževalno in nasilno vzgojo generacije, ki je bila prepričana, da imajo odrasli vedno prav. Trganje starih vzorcev in graditev novih sta procesa, ki zahtevata veliko prilagajanja in zdrave pameti. Predvsem pa časa za premislek. Starš mora razumeti svojo vlogo in »pozicijo moči« uporabiti v otrokovo korist, ne škodo. Še vedno je starš tisti, ki nosi odgovornost za otrokovo sedanjost in prihodnost. Naučiti ga je treba, da moč brez spoštovanja drugega vedno zapelje na stranpoti.

Miomira Šegina