Zbirka enajstih kratkih zgodb češke pisateljice Ivane Myškove se tematsko vrti okrog diskrepance, ki jo liki občutijo do okolja, do drugih, še najbolj pa do sebe. Metaforična gluhost spremeni njihovo senzibilnost, odzivnost na zunanje dražljaje. Kot bi se zanašali le na odmev davno izginulega notranjega glasu, vztrajajo v avtodestruktivnosti, čeprav so znaki propada jasni in glasni. V zgodbi Vonj po domu propad tudi zaudarja: podoba hrustljavo popečene tašče, ki pod vročim soncem otrokoma in snahi Aleni razlaga, kako se ji je pešec »zaganjal v avto«, da je bil »ves sprednji del krvav«, ne more napovedovati nič dobrega, posebej v kombinaciji s prav tako razčlovečenim Aleninim možem, ki ne prenese smradu starega družinskega psa. Alena razume nevarnost, a se pred občutki raje ogluši, tako nekako kot Irma, ki v Nevarnosti privoznih poti do konca zagovarja nasilnega ljubimca, ujeta v romantizirano predstavo o njegovi krhkosti, ki da se skriva pod trdo lupino latino mača.
Zgodbe uvaja kratek citat, večinoma klasika, od Musila do Prousta, od Gombrowicza do Dostojevskega, od Manna do Bernharda, in napoveduje bistvo pripovedi, ki svoj p...
»Državo ukrepov razumem kot režim neskončne samovolje in nasilja, ki ga ne omejuje nobeno pravno jamstvo; državo norm pa razumem kot sistem vladanja,...
Več kot 130 let je minilo od izida prvega slovenskega družinskega romana v dnevniški obliki Beatin dnevnik, ki ga je napisala Luiza Pesjak. Avtorice...
»Rad bi živel z nebom, / ki me bo požrlo,« zapiše Esad Babačić v motu svoje nove pesniške zbirke Odrezani od neba. Da je na literarno polje vstopil v...