»Slave dan je veselo zabliščal. Njeni sinovi hite ji vsak svoj davek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele?« S temi besedami je prva slovenska pisateljica Josipina Turnograjska (1833–1854) pospremila odločitev, da bo pisala v »milem svojem jeziku«. Da je bila v zgodovinskih pregledih – kot mnoge druge ustvarjalke, teoretičarke in aktivistke, denimo pesnica in pisateljica Pavlina Pajk, političarka in borka za pravice žensk Alojzija Štebi ter prva slovenska kiparka Elza Kastl Obereigner – prepogosto spregledana, poudarja na razstavi v galeriji P74 perujsko-španska umetnica María María Acha Kutscher.
Odločne ustnice
V prostore šišenske galerije je pripeljala Herstorymuseum, imaginarni virtualni muzej, ki ga je leta 2017 ustanovila na spletu. Internet namreč uporablja kot orodje, prek katerega podobe najlažje širi med kar največ ljudi. Ker izhaja iz grafičnega oblikovanja, ji je blizu vizualni jezik precej shematičnih, piktogramu podobnih portretov, v njenem primeru dvobarvnih, sorodnih popartu. »Nobena od teh žensk denimo nima oči, v fokusu pa so ustnice – končno namreč pridejo do besede. Podobe nosijo specifične individualne lastnosti upodobljenk, a da so hkrati dovolj univerzalne, da se lahko z njimi identificiramo vsi. Navsezadnje pričajo tudi, da se avtorica ukvarja z gverilskimi akcijami in intervencijami v javni prostor, da so ji blizu murali,« pojasnjuje Nina Skumavc, kustosinja iz P74.
Za svoje izhodišče je avtorica izbrala razvoj nehierarhičnega narativa o ustvarjalkah – pisateljicah, slikarkah, arhitektkah, plesalkah, teoretičarkah – iz 20. stoletja, a se je raziskava sčasoma razrasla tudi v stoletje prej. »Prepričana je, da moramo ustvarjati vzporedne prostore in strukture, alternativno umetnostno zgodovino, s katero v patriarhalni realnosti opozarjamo na vidnosti in enakopravnosti žensk,« dodaja sogovornica.
Dialog lokalnega z globalnim
Za Marío Marío Acha Kutscher je pomembno tudi, da vzpostavlja dialog z lokalnim občinstvom. Kulture slovenskega 20. stoletja prej ni poznala, pa se je s pomočjo internetnih brskalnikov samostojno dokopala do več kot ducata ustvarjalk – ob že omenjenih denimo še do pesnice Lili Novy in do predsednice Društva slovenskih pisateljev Mire Mihelič. Perujsko-španska umetnica vselej dela precej intuitivno, projekt vedno začne s podobo ali citatom. »Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej,« beremo izjavo slikarke Ivane Kobilca. »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska,« pospremi avtorica portret odvetnice Ljube Prenner, ki je od mladosti dalje nosila moška oblačila in se izražala v moškem slovničnem spolu.
Herstorymuseum pa raste prav prek povezav med lokalnim in globalnim okoljem, različnimi časi. Brskanje po življenjepisu pisateljice in popotnice Alme Karlin je umetnico denimo pripeljalo do švedske pisateljice Selme Lagerlöf, prve avtorice, ki je dobila Nobelovo nagrado za literaturo. Raziskovanje pisateljice in novinarke Zofke Kveder pa do avstrijske novinarke in političarke Marthe Tausk, s katero je bila v stiku. Ni ji ušla niti plesalka sodobnega plesa Meta Vidmar, katere mentorica je bila vrsto let ena od pionirk izraznega plesa Mary Wigman. »Piktogrami so v delu razstave tudi vizualno postavljeni tako, da omogočajo osredotočenje bodisi na posamezno ustvarjalko bodisi na povezave med njimi, skratka na celoto. Tudi slovenska publika ima torej priložnost, da obnovi svoje feministično znanje, zraven pa opazuje pogled na domačo žensko ustvarjalnost od zunaj,« še sklene kustosinja.
