Zagotovo kmetovalcem, to rada verjamem, ne manjka znanja o herbicidih in insekticidih. In nihče se ne vpraša, zakaj na travnikih v bližini njiv ni preletavanja metuljev in brenčanja čebel in drugih žuželk, da je tiho kot v grobnici. Komu to mar. Za oko zlati travniki pomladi, polni regrata, kažejo na popolno pregnojenost okolja, ker je živinoreje preveč. Tudi znanj o krmilnih dodatkih in antibiotikih zagotovo ne manjka, da je prirast toliko hitrejša in dobiček večji. V želji po dobičku je pozabljeno tudi, kako so črede ovac čuvali nekoč. Ni bilo črede brez pastirja in brez psov čuvajev. Danes sta pastir in pes strošek in je lažje pobiti plenilce. Pa še dober zaslužek da odstrel medveda, kar tudi ni slabo. In če te pot pelje v gozd, se zgroziš, kako so gozdovi razriti in poti peljejo skoraj do vsakega drevesa, da bo spravilo hitrejše. O eroziji pa ne razmišlja nihče.

V eseju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) z naslovom Kako naš prehranski sistem uničuje našo naravo in prihodnost je Joäo Campari, strokovnjak za hrano pri WHO, naštel vse grehe sodobnega kmetovanja, med njimi te, da zavzema kar 34 odstotkov plodnih površin, si lasti 69 odstotkov vseh sladkovodnih virov, k emisiji toplogrednih plinov pa prispeva kar četrtino. In zakaj je prišlo do takšnega stanja? Zato, ker ni znanja o osnovnih zakonitostih narave, o medsebojni povezanosti vseh živih bitij in njihovi soodvisnosti. Tega enostavno ni in o tem sem pisala.

Vsak delavec v tovarni mora poznati proizvodne procese, njihovo povezanost in soodvisnost. Kmetovalci gospodarijo v največjem podjetju – v naravi. Povsem jasno in samoumevno je, da bi morali poznati preplet in povezanost vseh živih bitij ter poznati in predvideti posledice svojih posegov in dejanj.

Mira Kofler, Škofja Loka