Pred leti je na eni od klinik UKC Ljubljana glavna medicinska sestra sklenila, da medicinske sestre ne smejo več meriti krvnega pritiska, češ da je to v kompetenci zdravnikov. Ko sem izvedel za ta butast ukrep, sprva nisem mogel verjeti, da je to res. Merjenje krvnega pritiska, ki je ena osnovnih vsakodnevnih preiskav, naenkrat medicinske sestre ne bi smele več opravljati. Ob taki odločitvi ostaneš preprosto brez besed. Ali so medicinske sestre res samo za osnovno nego bolnikov ali pa so za to, da bolnika spremljajo skozi vse postopke nege in zdravljenja? Med aktualnimi kompetencami pa mi je najbolj padla v oči odločitev, da medicinska sestra s srednjo izobrazbo ne sme bolniku posneti EKG ob današnjih aparatih, ki sami zaznajo morebitno napako. To je preiskava, ki je povsem nenevarna in enostavna ter se jo lahko hitro vsak priuči.

S končanjem študija medicine ima mlad zdravnik veliko teoretičnega znanja, praktična znanja pa pridobiva v procesu pripravništva in specializacije. Pridobivanje praktičnega znanja pa ne more temeljiti na nekih vnaprej predpisanih kompetencah, ampak je to proces, ki traja praktično vso delovno dobo vsakega zdravnika, saj ni nihče postal izkušen zdravnik brez določene kilometrine. Pri tem je jasno, da nekateri za to, da postanejo čim bolj suvereni in samostojni, potrebujejo več, drugi manj prakse. Tudi predpisan čas specializacije ni zagotovilo, da bo vsak po specialističnem izpitu postal kar suveren pri svojih odločitvah tako pri diagnostiki kot zdravljenju, kar velja za katerega koli zdravnika.

Da ne bom pisal kar na splošno, bom navedel nekaj svojih izkušenj, da si bodo bralci lažje predstavljali, kako je s kompetencami v zdravstvu. Marsikdo bo ob zapisanem dejal, da je bilo nekoč drugače in da danes ne more biti več tako. Res je, vendar nikoli ne veš, če se ne boš znašel v situacijah, ko boš moral delati vse, ker ne bo druge možnosti in bodo koristila določena znanja, ki si jih pridobil kot študent in specializant medicine.

V času služenja vojaškega roka daleč od velikega centra sem bil primoran biti tako splošni zdravnik, kirurg travmatolog, pediater in celo sodni izvedenec ob nekem detomoru. In kaj mi je drugega preostalo? Nič: moral sem se znajti, kot sem vedel in znal.

Ko sem začel specializacijo na Golniku, ki je bila moja matična ustanova, sem bil soočen s problemi, ki jih pač prinaša delo zdravnika. Po šestih mesecih sem začel samostojno dežurati. Preveč idealistično si mnogi predstavljajo delo zdravnika, ko si sam brez možnosti posvetovanja. Soočen sem bil z najtežjimi medicinskimi problemi in moral sem pač delati to, kar sem mislil, da je za bolnika prav.

Golnik je imel takrat ginekološki oddelek za zdravljenje neplodnosti zaradi tuberkuloze. Imeli smo oddelek, kjer se je zdravilo okrog petdeset žensk v rodni dobi in pogosto se je zgodilo, da so te ženske v popoldanskem času ali ponoči dobile mrzlico, temperaturo, bolečine v trebuhu in kot dežurni zdravnik si pač moral nekaj storiti. Lahko bi vsako poslal v najbližjo ginekološko ustanovo, a prej si moral le skušati ugotovi, za kaj gre. Ker nisem imel možnosti posveta z ginekologom, sem pač moral žensko pregledati (resda vedno v prisotnosti medicinske sestre) in največkrat se je izkazalo, da ni nič resnega.

Na internistični prvi pomoči (IPP) UKCL sem delal osemintrideset let. V tem času sem obravnaval na tisoče bolnikov, in to od najtežjih do lažjih. Nemalokrat se je primerilo, da smo morali obravnavati pacienta, ne da bi imeli tam zaposleni ustrezne kompetence.

Opisal bom, kako je potekala reanimacija takrat, ko je bil en zdravnik, medicinska sestra, administratorka in strežnica. Zdravnik je moral bolnika, če ni več dihal, najprej intubirati. Nato je moral punktirati eno večjih ven, medicinska sestra je med tem pripravljala infuzijo in zdravila. Če je bil tudi zastoj srca, je bila hkrati potrebna zunanja masaža srca. Medtem ko je zdravnik opravljal nujne posege, je celo strežnica ali administratorka izvajala umetno predihavanje, seveda pod zdravnikovo kontrolo, in nihče niti pomislil ni, da za to pač nima kompetenc. Preprosto je bilo nujno, da smo vsi sodelovali pri reanimaciji, ker najslabše je, če prisotni samo stojijo in gledajo. Ta primer je res skrajen, ampak tako je bilo in morda kdaj tudi spet bo, zlasti ob množičnih nesrečah.

Naslednji primer je bila mlajša bolnica, ki je prišla na pregled zaradi hudih bolečin v spodnjem delu trebuha, krvni pritisk je bil komaj merljiv, kar je nujno stanje največje stopnje. Posumili smo, da gre morda za zunajmaternično nosečnost. Posvet z ginekologom tisti hip ni bil mogoč, ker je opravljal nujen operativni poseg. Zato mi ni preostalo drugega, kot da sem pacientko pregledal sam in ugotovil, da gre zelo verjetno za zunajmaternično nosečnost in krvavitev v trebuh. Brž ko je bilo mogoče, je dobila transfuzijo krvi in nato je bila takoj napotena na ginekološko kliniko, kjer jo je isti ginekolog takoj operiral in izkazalo se je, da je bila diagnoza pravilna. Če ne bi ravnal tako in bi pacientko samo opazoval in čakal, da jo pregleda ginekolog, bi lahko minil kritični čas, v katerem bi pacientka morda umrla. Čeprav nisem ginekolog, sem po mnenju celo nekaterih mojih kolegov presegel svoje kompetence, čeprav smo se v času študija in v času pripravništva vse to učili. V podobni situaciji bi ravnal enako, pa kompetence gor ali dol.

Ponovil bom misel, da je najslabše, če ne narediš nič, kot če narediš nekaj, kar sicer ni v tvoji kompetenci, si pa to nekoč znal in je huda strokovna napaka, če nič ne storiš.

prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnikin publicist