Otoški premierji morajo enkrat na teden v Buckinghamsko palačo, na redno avdienco h kraljici. To so zasebna zaupna srečanja na štiri oči, o katerih ne obstajajo zapiski ali sporočila za javnost. Tradicija veleva, da ne monarh, ki se ne bi smel vtikati v politiko, ne premier o vsebini pogovorov nikoli nikomur ne izustita niti besede. Triindevetdesetletna Elizabeta II., ki ima zaradi rekordno dolge, 67-letne vladavine opravka že s štirinajstim premierjem, je ni. In do nedavnega, do škotskega referenduma, ki je bil septembra 2014, ji je uspevalo biti nad politiko, kot to zahteva njena ustavna vloga (papirnate) šefinje države.
Iz Buckinghamske palače nikoli ni pricurljala niti beseda o tem, kaj je kraljica dejala premierjem ali oni njej. Tudi velika večina premierjev ni razkrivala vsebine pogovorov. Poudarjali so, da je potrpežljiva poslušalka, ki tudi sprašuje, a nikoli ne pove nobenega svojega političnega stališča, in da ima smisel za humor. »Njen« deveti premier, konservativec John Major, je na primer dejal, da so bile njegove avdience pri kraljici »kot pridih svežega vetra«, ker je imel občutek, da je lahko povsem iskren in ji pove vse, kar mu leži na duši o aktualnih dogajanjih, vsebino pogovorov pa je ocenil kot izjemno dragoceno. Njegov naslednik, laburistični premier Tony Blair, ki se je rodil v letu, ko je kraljica zasedla prestol (1952), se ji je zameril, ker je največ od vseh govoril o teh avdiencah. Začelo se je že leta 1997, ko je prišel na oblast. V zdravici na banketu ob petdesetletnici poroke kraljice in princa Filipa je dejal, da mu je monarhinja na koncu zadnje tedenske avdience dejala: »Pa, prosim vas, ne bodite preveč navdušeni nad vsem!« Kraljica ni mogla skriti nejevolje.
Najbolj se ji je zameril Cameron
Noben premier pa pri kraljici ni padel v takšno nemilost kot njen dvanajsti premier, konservativec David Cameron, zaradi svoje knjige spominov. Napisal je, da jo je prosil za pomoč pred škotskim referendumom o neodvisnosti. »Nisem je prosil za nič, kar bi bilo na kakršen koli način neprimerno ali protiustavno, samo za dvig obrvi, četudi samo za četrt palca.« Kraljica se je odzvala, čeprav bi mu lahko dala košarico in mu povedala, da se je nobeden od njegovih predhodnikov ni drznil prositi, naj poseže v politiko. Cameron jo je pozval, naj diskretno pove Škotom, da si ne želi, da bi glasovali za neodvisnost. To je naredila diplomatsko. Med srečanjem s podaniki je škotske volilce pozvala, naj »zelo pozorno razmislijo o svoji prihodnosti«.
Levji delež kraljičine priljubljenosti temelji na njeni nepolitičnosti, zato je bil ta njen poseg verjetno toliko bolj učinkovit (55 odstotkov Škotov je glasovalo proti neodvisnosti). Zadnje, kar si je želela, je bilo, da bi Britanci vedeli, da se je odzvala na pobudo premierja, in sicer konservativnega. Konservativci jo imajo za svojo naravno zaveznico, ker je zelo bogata aristokratka in na vrhu piramide obstoječe družbene ureditve oziroma vladajočega razreda. Buckinghamska palača se je na Cameronovo odkritje odzvala z »nezadovoljstvom in nejevoljo«. Dvorni poznavalci so dejali, da to v »prevodu« pomeni, da je kraljica besna na Camerona. Besna ni bila zato, ker jo je zaradi Škotske potegnil v politiko (gotovo si tudi sama ni želela pomanjšanja kraljestva), ampak zato, ker je to razkril.
Brexitski pritiski na kraljico
Toliko bolj zato, ker jo je v zadrego pred časom spravil tudi njen najnovejši premier, konservativec Boris Johnson, ker je od nje zahteval, naj odobri začasno zaprtje parlamenta, da bi – kot pravijo kritiki, med njimi tudi trije nekdanji premierji – mimo parlamenta izsilil nesporazumni trdi brexit. Pri Cameronu je imela izbiro, pri Johnsonu ne. Njena ustavna vloga od nje zahteva, da uboga politične odločitve premierjev. Nasprotniki brexita sklepajo: ker je kraljica kršila pravila igre v primeru Škotske, bi jih utegnila tudi v primeru brexita. Ključni trenutek prihaja morda že kar danes, ko naj bi vrhovno sodišče sporočilo razsodbo o tem, ali je Johnson ravnal zakonito, ko je zaprl parlament. Ker napovedujejo, ga bo takoj zaprl tudi drugič, če bi sodišče razsodilo, da je ravnal nezakonito, se sprašujejo, kaj bo naredila kraljica. Če bo privolila, in tudi če ne bo, bodo njeno odločitev tokrat razglasili za politično. V brexitskih časih niti kraljica ne more pobegniti politiki, kar ji je uspevalo več kot šest desetletij.
