Rast z visokimi vlaganji v tehnologijo

Za lovoriko gazele dravsko-pomurske regije se letos potegujeta lendavski Virs, dobavitelj varilne in rezalne opreme, filtrskih sistemov in sistemov za avtomatizacijo, ter Labelprofi iz Slovenj Gradca, ki se ukvarja z digitalnim tiskom etiket za različne namene in industrijske panoge ter izdelavo fleksibilne embalaže. V pogovoru za Dnevnik sta soustanovitelj in prokurist podjetja Virs Aleš Puklavec ter lastnik in prokurist podjetja Labelprofi Uroš Slemenik nanizala nekaj dejstev, zakaj podjetji hitro rasteta. Gostitelj srečanja v Slovenski Bistrici je bil Urh Knuplež, direktor lanske gazele dravsko-pomurske regije Stampal SB.

Uroš Slemenik: To je stvar vsakega podjetja posebej, univerzalnega recepta ni. Glavni dejavnik za uspeh v našem podjetju je, da smo odnos do kupcev začeli graditi na odličnem servisu, ki se v naši panogi, ki je pretežno storitveno naravnava, zelo splača. Če hočeš imeti dober servis, pa moraš zagotavljati stalno optimizacijo poslovnih, tehnoloških in proizvodnih procesov. To se pri nas dogaja samodejno, vsaj na tedenski ravni, ker imamo ogromno naročil. Imeli smo srečo, da smo se pred leti tehnološko pravilno odločili in ogromno investirali za naš rang podjetja. Predvsem z našim odličnim servisom, ki ga drugje očitno niso deležni, smo lestvico postavili visoko. Tretji element za uspeh stvar pa je motiviran kader.

Aleš Puklavec: Potrebna je dobra poslovna ideja, torej da imamo dobro izhodišče, druga stvar so kadri, ki so zelo pomembni, tretja pa je vztrajnost, včasih tudi garanje.

Aleš Puklavec: Vlagamo ogromno. Tehnologije za svoje kupce apliciramo, smo na neki način integratorji in sodobne tehnologije uporabljamo v obliki orodij za načrtovanje in računalniške simulacije za 3D-modeliranje, rešitve, ki jih apliciramo, pa so namenjene našim strankam. V robotskih sistemih apliciramo najsodobnejše rešitve. Komponente za naše sisteme kupujemo pri različnih dobaviteljih po svetu. Tako so kompleksne, da jih prodajalec niti ne želi prodati, če prej ne privolimo v poglobljeno izobraževanje. Tudi sami razvijamo tehnologije in so nas kopirali celo nekateri veliki svetovni proizvajalci. Ampak s tem se ne obremenjujemo in gledamo naprej, da napredujemo.

Uroš Slemenik: Tudi mi vlagamo ogromno. Včasih, ko pogledam številke, me je kar malo strah, koliko gre za tehnologijo. Letos bomo vložili več kot dva milijona evrov, kar je za naš obseg poslovanja velika številka. Eno so vlaganja v proizvodno tehnologijo, drugo pa v zaledne sisteme, kar je pri nas izredno pomembno. Da lahko procesiramo toliko naročil, moramo imeti zadaj odličen IT. Investirali smo v najboljšo programsko opremo, ki jo je mogoče kupiti. Ne glede na to, ali si to lahko privoščiš ali ne, moraš to storiti, če hočeš biti v tistih zgornjih desetih, petnajstih odstotkih proizvajalcev, da ohraniš varnostno razdaljo pred drugimi in ponujaš tak servis. V prvi fazi nas ne zanima, koliko bomo zaslužili, ampak hočemo imeti zadovoljne stranke, zato moramo poskrbeti, da tehnologija temu sledi.

Aleš Puklavec: S konkurenčnostjo na trgu, z rešitvami, ki jih drugi nimajo. Zadnja leta dobivamo samo najkompleksnejše posle, čeprav si včasih želimo kakega enostavnejšega, da bi ga bolj rutinirano speljali. Dobimo posle, ki jih drugi ne morejo opraviti, in tu smo konkurenčni. Dodana vrednost 68.000 evrov na zaposlenega je res visoka, ampak jo tudi porabimo za plače, kar je prav, saj morajo biti ljudje za uspešno delo nagrajeni.

Uroš Slemenik: V zadnjih nekaj letih imamo okoli 30 odstotkov dobička iz poslovanja, dodana vrednost na zaposlenega pa je okoli 65.000 evrov. Približno polovico dodane vrednosti investiramo, pa tudi ves dobiček namenjamo za investicije. Največjo dodano vrednost ustvarjamo s servisom, ker lahko dobimo več za neki produkt, če je zanj nekdo zaradi servisa pripravljen več plačati. Druga stvar pa je interna optimizacija procesov, s katero se da ogromno prihraniti, sploh v malo kompleksnejših zadevah, kjer je zelo pomembno, kako se boš lotil stvari, in je treba načrtovati optimalne korake. Tudi tu ustvarimo precej dodane vrednosti.

Uroš Slemenik: Izobraževanja imamo vsak mesec. Tudi na sejmih pridobimo veliko znanja, ki ga je treba pri nas implementirati. Potem so šolanje, ki je recimo obvezno za operaterje strojev, in še druga stalna neformalna izobraževanja.

Aleš Puklavec: Pri nas nimajo izbire. Projekte vedno delamo za znanega kupca. To so tehnološke rešitve, ki jih prilagodimo konkretnim zahtevam. Treba jih je izpeljati in naštudirati nove rešitve. Velja za vsa delovna mesta, ne samo za inženirska.

Uroš Slemenik: So delovna mesta, ki zahtevajo več izobraževanja, druga manj, ni pa takega, ki ga ne bi zahteval. Smo zelo mlada ekipa, povprečna starost je nekaj čez 30 let. Ljudje, ki pridejo k nam, se hočejo učiti. Treba se je naučiti sistemov, ki so precej kompleksni in že zaradi tega se je treba ves čas učiti. Zaposlene pa je treba ves čas tudi motivirati. Ker nas ni prav veliko, okoli 40, se to še da z osebno spodbudo, s pogovori, oddelčnimi sestanki. Poleg tega tudi pazijo drug na drugega, da ne zaostanejo.

Aleš Puklavec: Plača je pomembna, ni pa najpomembnejša. Imamo teambuildinge, gremo kam skupaj, se družimo. Naše delo je timsko, en sam ne more narediti nič, in multidisciplinarno, zato imamo strojne in elektroinženirje, fizika, tudi ekonomiste. Spodbujamo prenos znanja med generacijami. Imamo nekaj starejših zaposlenih in dosti mladih. Škoda je, da se nekdo muči z osvajanjem znanja, ki je že v podjetju, zato skrbimo, da so odnosi dobri, kar je ena ključnih stvari v podjetju. Ne samo, da so ljudje sodelavci, ampak tudi prijatelji.

Uroš Slemenik: Odnosi v podjetju so dobri, pametno pa je tudi s teambuildingi izpostaviti timskega duha in druge vidike, ne samo poslovnega. Tudi neformalnih druženj imamo precej – izlete, piknike, ob praznikih. Plače pa so nad povprečjem regije. Ker gremo v nov segment fleksibilne embalaže, smo se začeli ozirati za drugimi kadri, zato so tudi pričakovanja glede plač drugačna.

Aleš Puklavec: Načeloma nam je vseeno, pomembna sta dodana vrednost in obseg. Slovenija je premajhen trg, rastemo zato, ker gremo v tujino. Trend je, da bo delež proizvodnje, ko bo podjetje raslo, za Slovenijo vedno manjši in za tujino čedalje večji.

Uroš Slemenik: Vseeno je, kje je posel narejen, pomembna je dodana vrednost. Predvsem zaradi nove tehnologije, ki jo dobimo v kratkem, bo izvoz bolj zanimiv, ker v Sloveniji ne bo dovolj trga. Velikih razlik v cenah ni, morda so pri kakem produktu boljše v Nemčiji ali Avstriji, je pa res, da tujci natančneje vedo, kaj hočejo, in s takimi kupci je tudi lažje delati.

Aleš Puklavec: Skrbijo nas, ker prodajamo investicijsko opremo. Ko pride do ohladitve, se kupci najprej odrečejo investicijam. Ob krizi leta 2008 se nam je to precej poznalo. Ne pričakujemo tako hudega ohlajanja gospodarstva, kot je bilo takrat, smo pa pripravljeni na to. Filozofija je enostavna – prilagoditi stroške obsegu poslovanja. Menimo, da bo visoka tehnologija kljub vsemu zanimiva, in tudi to je ena od varovalk.

Uroš Slemenik: Nujno je treba držati korak s sodobno tehnologijo. V krizi preživijo najboljši. Imam zelo koristno izkušnjo iz prejšnje krize. Takrat je bilo podjetje na dnu, prodati sem moral tri četrtine premoženja, novozgrajeno halo, dve tretjini strojev. Napaka je bila, da smo šli na široko. Pozabili smo, da v krizi preživijo specialisti, ki znajo produkt narediti najbolj optimalno, mi pa smo delali vse, kar se je izkazalo kot napaka. Takrat smo se odločili, da se bomo specializirali.

Uroš Slemenik: V podjetju imam nekoliko specifično vlogo, ker nisem operativno vpleten v dnevni posel, ki ga vodita dva direktorja. Odločitve o nekaterih stvareh pa sprejemamo skupaj in svojo vlogo vidim ravno v motivaciji in odpiranju novih vidikov, ko pogledam na odločitve od daleč.

Aleš Puklavec: Pred dvajsetimi leti sem si želel, da bi nastalo podjetje, kakršno je danes. To so bile sanje. Danes so te sanje uresničene do te mere, kot sem si takrat želel. Zdaj je treba sanjati spet nekaj novega. Zdaj so moje sanje, da bo podjetje, ki sva ga ustanovila s solastnikom, uspešno delalo tudi brez naju, ko bova šla v pokoj. Zame bi to bil največji uspeh.