»Vztrajam pri dosedanjem zagovoru. Ne spomnim se več podrobnosti, zato ga ponovno preberite,« je predsednici senata Sinji Božičnik odgovoril 68-letni Milan Leber, ko ga je pobarala, kaj bo povedal v svojo obrambo. Ni čudno, da je že marsikaj pozabil: z osmimi kilogrami kokaina v avtu so ga zasačili že davnega februarja 2014, sodnega epiloga pa še ni dočakal. Za njim so že tri sojenja. Prvič je dobil šest let zapora, soobtožena, njegova partnerica Jasna Ržišnik, pa leto manj. Po razveljavitvi te sodbe sta bila dvakrat oproščena. A tudi zadnja sodba na višjem sodišču ni obstala; tako se je zdaj začelo četrto sojenje, tokrat pred drugim senatom kot prej. Ni pa dvoma, da se bo tudi to vrtelo v glavnem okoli tega, ali obremenjujoči dokazi ostajajo v spisu ali ne oziroma ali jih je policija pridobila na zakonit način.
Slab dan v kazinoju
Petindvajsetega februarja 2014 so cariniki ustavili dvojico na avtocestnem postajališču Lom. V skrivnem prostoru volva, ki ga je vozil Leber, vozilo pa je bilo last slovaškega podjetja, katerega lastnica je Ržišnikova, so našli osem paketov kokaina. Leber je krivdo takoj prevzel nase, češ da partnerica za drogo ni vedela. Razložil je, da je takrat v portoroški igralnici zaigral 4200 evrov. Pred kazinojem je nato srečal znanca, ki mu je posodil denar. Ker mu dolga ni mogel povrniti, je znanec (njegovega imena noče razkriti, češ da se boji za otroke) predlagal, da bi prepeljal drogo iz Španije na Madžarsko. »Nisem imel druge možnosti,« je izjavil obtoženi. V Španijo je odpotoval sam, potem pa se je z drogo v avtu odpeljal proti domovini. V Luciji je pobral Ržišnikovo (tam je imela svoje stanovanje), na avtocesti pa so jima pot presekali cariniki. S tihotapljenjem, je povedal, bi zaslužil 7500 do 8000 evrov, vključno z okoli tisoč evri, kolikor bi nanesli stroški potovanja.
»Kriva sem le tega, da sem se vozila z njim. Sama ne morem voziti zaradi zdravstvenih težav. S tem, kar je naredil, pa nimam nič. Nič nisem vedela,« je pred sodnico Božičnikovo vztrajala Ržišnikova. »Vseskozi ponavljam isto, naj nekdo enkrat že sprevidi, da nisem kriva.« Zagovora sta bila torej kratka, zdaj so na vrsti priče. Tožilka Tanja Ahčan je povedala, da je po njenem dovolj, da se senat seznani z zapisniki njihovih dosedanjih izjav. S tem sta se strinjala tudi zagovornika Ivan Šalinovič in Matej Skaza. A ne povsem, kajti spet bi rada zaslišala tri policiste, ki so jih kritičnega dne cariniki poklicali na Lom. Okoli postopkov, ki so jih tam opravili cariniki in policisti oziroma okoli tega, zakaj je do pregleda volva sploh prišlo, so se namreč kresale iskre na zadnjih dveh sojenjih. Šele ob koncu prvega je namreč prišlo na dan, da so policisti dvojico zasledovali in ji prisluškovali že precej pred aretacijo. In da ju cariniki niso ustavili po naključju, pač pa na prošnjo policije. Ta je takrat preiskovala večjo kriminalno združbo, ki naj bi se ukvarjala z drogo, del te združbe naj bi bila tudi onadva. Ker so ob njunem prijetju še vedno izvajali prikrite preiskovalne ukrepe zoper ostale, so policisti molčali, da ne bi ogrozili preiskave.
Začarani krog (ne)zakonitih dokazov
Ker to obrambi ni bilo znano že od začetka, se je drugo sojenje končalo z oprostilno sodbo – šlo je za kršitev pravice do učinkovite obrambe in poštenega sojenja. Policisti so sicer pričali, da niso bili prepričani, da je v avtu droga, so pa zaradi suma, da gre za tihotapljenje česa drugega, v preiskavo pritegnili carinike. A sodišče je menilo, da so ravnali zvijačno in da so carinike izkoristili za svojo podaljšano roko. Zato je senat vse dokaze, zbrane s preiskavo avta, tudi drogo, izločil iz spisa.
Toda tudi ta sodba je bila razveljavljena – višji sodniki se niso strinjali, da je šlo za nezakonito in zvijačno ravnanje. Kljub temu je spet sledila oprostilna sodba, senat, še vedno isti, je vztrajal, da so bili dokazi zbrani nezakonito. In tudi ta odločitev je bila novembra lani razveljavljena; višji sodniki so spet zavzeli stališče, da morajo dokazi ostati v spisu. Žal začaranemu krogu niso naredili konca in sami končali sojenja, pač pa so primer spet vrnili prvostopenjskemu sodišču – tokrat drugemu senatu. Ki je zdaj začel s poskusom številka štiri.
