»Pogosto slišimo, da ljudje rečejo, da gredo v pokoj. Ko sem bil za ta status na vrsti sam, sem si rekel, da ne bom na delovnem mestu niti en dan več. Četudi so me na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje želeli prepričati, naj še podaljšam delovno razmerje, češ, da bom potem imel nekaj evrov višjo pokojnino, pa nisem želel o tem nič slišati. Odločil pa sem se, da bom v pokoj odšel dobesedno. Torej peš, če se tako tudi reče,« nam zaupa Lojze Posedel, ki je na dan, ko se je poslovil od sodelavcev, poslal o tem simpatično elektronsko sporočilo tudi nekaterim, s katerimi so se križale njegove poti.
Stečajni upravitelj s čestitko
Odslej je Lojze torej le še mož, oče in prijatelj, časa za hojo po njemu tako ljubih hribih bo imel na pretek. Na vprašanje, če je bila odločitev, da gre res peš, težka, je odgovoril: »Nikakor, sam izredno rad hodim. Ko grem na morju ali na Rogli zjutraj po sveže žemljice za ženo in hčerki, mimogrede naredim še nekaj kilometrov. Od nekdaj sem tudi hribolazec, pa tudi moja mama, doma iz Rečice pri Laškem, je nekdaj že kot otrok več ur hodila, da je prišla do šole. To je danes mnogim nepredstavljivo, saj otroke šolski kombiji poberejo na domačem pragu,« pravi Posedel, ki ni imel prav lahkega otroštva.
Odraščal je v Žalcu, oče mu je umrl, ko je bil star komaj pet let. In ja, tudi z obiranjem hmelja si je že kot otrok služil denar. »Z mamo, ki je bila čistilka na občini, kjer sem bil pozneje jaz župan tri mandate, sva namreč ostala sama, potem ko se je moja nekaj let starejša sestra poročila v Nemčijo,« pove Posedel, ki je leta 1979 diplomiral iz ekonomije in se zaposlil v štorski železarni. Vmes je odslužil tudi vojaški rok, iz železarne pa nato odšel v Hmezad Agrino. Ko se je tam začelo lastninjenje, je odšel na občino Žalec za vodjo financ. »Delal pa sem tudi kot stečajni upravitelj. A to tako, da so se mi mnogi zahvaljevali tudi javno, enkrat celo z radijsko čestitko, ker sem gledal predvsem na ljudi,« pove Posedel, ki se politiki vendarle ni mogel izogniti, potem ko se je odločil, da bo v Žalcu kandidiral za župana.
Od Domžal naprej po stari magistralki
»Želel sem biti nestrankarski in prvi mandat mi je to tudi uspelo. Potem pa me je začel Tone Rop nagovarjati, da bi bil kandidat takratne LDS. In sem privolil, hkrati pa bil izvoljen tudi za poslanca,« pove naš sogovornik, ki pravi, da je najbolj stresno obdobje županovanja preživel tako, da se je večkrat podal ali zazrl v naravo. »Prijatelj mi je svetoval, da je takrat, ko so problemi in težave največje, te lažje rešiti, če vstaneš in greš ven. In sem ga ubogal,« pravi Posedel, ki mu kondicije ne manjka. Zadnji delovni dan je sodelavce pogostil pred ministrstvom, tudi minister Zdravko Počivalšek je prišel, ob dveh popoldan pa krenil čez polja do Šentjakoba in nato naprej do Domžal, od tam pa po stari magistralki do Trojan. »Tam sem nameraval prenočiti, a sem si premislil, poklical ženo, ki je prišla pome, in tako sem prenočil doma. Malo sem tudi plaval v bazenu in se zmasiral, naslednji dan zjutraj pa me je žena odpeljala nazaj in sem šel od Trojan spet peš naprej. Ob petih popoldan sem bil doma, eno uro malo počival, potem pa je sledila tista prava zabava ob odhodu v pokoj,« nam še zaupa Posedel.
