Najbližja cesta tja vodi mimo hrvaškega Iloka, na njej pa so kar štirje mejni prehodi. Na vsakem mora s potniki, ki so večinoma šolarji, sestopiti iz avtobusa, opraviti mejne formalnosti, med mejnimi prehodi pa najprej prečkati reko, potem pa še okoli kilometer razdalje, ki loči hrvaški in srbski mejni prehod, vse skupaj na šestih kilometrih omenjene linije. Franjo se je kot šofer tovornjaka in nato avtobusa s skupaj prevoženimi 4,2 milijona kilometri (po potnih nalogih) že upokojil, a je zaradi pomanjkanja šoferjev v Bački Palanki (in očitno mirnih živcev) prevzel kratko, a neljubo avtobusno linijo. In pravi, da se je na mejne procedure navadil, da praktično pozna vse hrvaške in srbske obmejne policiste in carinike ter da mu v prometni gneči tudi ni treba stati v vrsti, ko prevaža šolarje. In koliko časa bo vztrajal? Pravi, da si želi v življenju prevoziti pet milijonov kilometrov. K omenjenim jih že prišteva okoli 300.000 v prostem času z lastnim avtom, a pri sedanji liniji bo za preostalih pol milijona kilometrov potreboval vsaj okoli deset let.
Težavna šoferska
Franjo Caro, avtobusni voznik iz Bačke Palanke, je verjetno vreden zaznamka v Guinnessovi knjigi rekordov. Službeno namreč vsak delovni dan med šolskim letom 48-krat prečka mejo med Evropsko unijo in preostankom sveta s pripadajočo mejno proceduro na le okoli 16 kilometrih linije, ki sodi v njegov delokrog. Ta vodi iz občinskega središča do dveh naselij na nasprotnem bregu Donave, Neština in Vizića, s skupaj okoli 1200 prebivalci.
Franjo Caro pravi, da si želi v življenju prevoziti pet milijonov kilometrov.
