Hrvaška predsednica Kolinda Grabar - Kitarović je spet napačno navajala zgodovinska dejstva. Tokrat jo je zmedla letnica nastanka skladbe Pod brajde oziroma Došel bum doma, šel si bum pod brajde. Gre za skladbo iz Hrvaškega Zagorja, ki jo je hrvaška predsednica v preteklosti že prepevala skupaj s hrvaškimi vojaki v Afganistanu, tokrat pa jo je omenila na 54. festivalu kajkavske popevke. Dejala je, da ji je ta pesem še posebej ljuba, saj je nastala v časih, ko se ni smelo omenjati nič hrvaškega oziroma česar koli, kar bi lahko izražalo domoljubje.

Hrvaška predsednica sicer zelo rada govori o temnih časih komunizma in tem, kako je njena družina takrat trpela. Lani je za dunajski Kleine Zeitung dejala, da si je kot deklica želela živeti v svobodni državi, kjer bi lahko izbirala med več vrstami jogurta, nedavno pa je v intervjuju za proustaški časopis Hrvatski tjednik dejala, da so komunisti šikanirali njeno družino, ker je bila verna. V praksi je to pomenilo, da je njen oče mesar moral plačati davke.

Med grozote časov ene vrste jogurta in plačevanja davkov je zdaj uvrstila še prepevanje domoljubnih pesmi, a se je pri tem zapletla v dve nepravilnosti. Prva je seveda ta, da je bila pesem Pod brajde napisana šele leta 1998. Njen še živeči avtor Rajko Suhodolčan je za hrvaške medije povedal, da je pesem potrebovala vsaj šest, sedem let, da je postala uspešnica, kar pomeni, da hrvaška predsednica skladbo v najboljšem primeru pozna manj kot 15 let. Suhodolčan je sicer dobronamerno dejal, da je predsednica morda to pesem pomešala s skladbo Spoved, ki je nastala leta 1964 in ki so jo pozneje povezovali s hrvaško osamosvojitvijo, Suhodolčan pa jo je prepeval s svojim kvartetom Gubec v Koncertni dvorani Vatroslava Lisinskega.

Ob predsedničin spodrsljaj se je na twitterju obregnila tudi nekdanja hrvaška premierka Jadranka Kosor. Zapisala je, da je jasno, da se v groznih brezjogurtnih časih ni smela prepevati pesem, ki še ni obstajala, ter da to dokazuje, kako je hrvaški narod takrat trpel in kakšno olajšanje je nastopilo zdaj, ko se pesem končno lahko svobodno prepeva.

Druga nepravilnost v njeni izjavi pa je, da kljub temnim komunističnim časom omenjanje Hrvaške in hrvaškega v pesmih ni bilo ravno kaznivo dejanje. Hrvaški mediji na primer citirajo zgodovinarko Anito Buhin, ki je spomnila na to, da je na festivalu kajkavske popevke leta 1969 zmagala skladba z naslovom Hrvatski kraj, njena avtorja Pajo Kanižaj in Mario Bogliuni pa zatem nista bila deležna posebnih sankcij.

Po njenih besedah sicer drži, da se v popularni jugoslovanski glasbi le redko omenja pridevnik »hrvaški«, a se enako redko pojavlja tudi pridevnik »srbski« ali »slovenski« in zgolj občasno pridevnik »jugoslovanski«, kar je po njenem mnenju bolj posledica izbire teme glede na žanr kot pa politične odločitve ali cenzure. Zgodovinarka pravi, da ne obstajajo arhivski dokazi, ki bi potrjevali izjavo hrvaške predsednice, da pa seveda v vsaki družbi, naj bo socialistična ali kapitalistična, obstaja element samocenzure. Vseeno naj bi zgodovinske in muzikološke raziskave jugoslovanske glasbe dokazovale, da je glasbo bolj kot politična vodila tržna logika. Univerzalna ljubezenska tematika se vendarle prodaja bolje kot domoljubje.

Kolinda Grabar-Kitarović Pod brajde 54. Festival kajkavske popevke Rajko Suhadolčan