Nogometni trener in menedžer Rudi Gutendorf, ki je prejšnji teden umrl star 93 let, je imel za seboj eno najbolj razgibanih trenerskih karier v svetu nogometa. Bil je namreč trener kar 18 državnih reprezentanc, dveh olimpijskih nogometnih ekip, in sicer Irana in Kitajske, poleg tega pa je bil trener 55 nogometnih klubov v 32 državah na petih celinah. Njegova kariera je trajala pet desetletij, zato se ga je prijel vzdevek neumorni Rudi (Restless Rudi).
Svojo nogometno kariero je začel v rodnem Koblenzu, kjer je po drugi svetovni vojni devet let igral za domači nogometni klub, potem pa naredil trenerski tečaj in v poznih petdesetih začel delati kot menedžer pri švicarskem klubu Blue Stars Zürich. Pozneje je treniral klube v takratni Zahodni Nemčiji, med drugim Duisburg, Schalke, Hamburg in Stuttgart, v sedemdesetih letih pa so se mu odprle prve priložnosti v tujini, ko je postal trener Čila.
Človek, ki je znal za 90 minut pomiriti Ruando
Znan je bil po tem, da je na stadionu v Santiagu postavil zid z luknjami, skozi katere so igralci morali brcati žoge, pa tudi po tem, da je moral Čile zapustiti še pred svetovnim prvenstvom v Zahodni Nemčiji leta 1974, saj je bil pretesno povezan s takratnim socialističnim predsednikom Salvadorjem Allendejem. Gutendorf je po Pinochetovem vzponu zapustil državo, Pinochet pa je njegov slavni zid z luknjami uporabil kot zid, ob katerem je bilo ustreljenih na stotine Pinochetovih političnih nasprotnikov.
Po Čilu je treniral še ekipe v Boliviji in Venezueli, zaradi njegovega dela v Afriki pa se ga je prijel še en zanimiv vzdevek: nogometni misijonar. Med letoma 1999 in 2000 je namreč treniral reprezentanco Ruande, le pet let po državljanski vojni med Hutujci in Tutsiji. Šlo je za projekt, ki sta ga financirali nemška vlada in mednarodna nogometna zveza, bolj kot rezultat pa je nemško vlado takrat zanimal družbeni učinek tekme, na kateri bi zaigrala ekipa, sestavljena iz pripadnikov obeh etničnih skupin.
Podkupoval tudi s steklenico viskija
Po besedah Gutendorfa še nikoli prej ni videl takšnega sovraštva med pripadniki dveh skupin, zato so po vsakem treningu zakurili taborniški ogenj in se ob njem družili, tako Hutujci kot Tutsiji. Gutendorf naj bi jim govoril o nesmislu maščevanja in pomembnosti tega, da si odpustijo, ter da pretekli dogodki ne smejo vplivati na njihovo nogometno igro. Ruanda je svoj najboljši rezultat dosegla proti Slonokoščeni obali v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ko je izenačila z 2:2, a za Gutendorfa je bila zmaga v tem, da so v Ruandi vsaj za čas tekme pozabili na razlike ter skupaj igrali in navijali tako Hutujci kot Tutsiji.
V svoji karieri je doživel praktično vse, od že omenjenega vodenja reprezentance le nekaj let po genocidu do korupcije, ki ga je pričakala med vodenjem reprezentance v Nepalu. Gutendorf se je v svoji karieri tako znašel na obeh straneh podkupovanja. Ko je treniral v Nepalu, naj bi mu neki naftni mogotec ponudil pol milijona dolarjev, da na azijskih igrah izgubi tekmo z rezultatom 0:8, sam pa naj bi s steklenico viskija podkupil sodnika na tekmi Nepala z Indijo, ko je po polčasu začelo deževati, rezultat pa je bil 0:0. Tekma se je nadaljevala, Nepal pa je zmagal z 1:0.
Premalo veren za Iran, preveč ambiciozen za Hamburg
Gutendorf je nekoč v intervjuju za BBC dejal, da sta ga v življenju zares prizadela le dva dogodka, po katerih si ni znal zaceliti ran. Prvi je bil, ko so ga odpustili kot trenerja olimpijske ekipe Irana, tik preden je Iran zmagal na azijskih igrah leta 1990. Razlog naj bi bilo dejstvo, da iranski verski voditelji niso želeli, da njihovo ekipo vodi »brezbožec«.
Drugi dogodek pa se je zgodil v domači državi, in sicer leta 1977, ko je vodil Hamburg. Takratna ekipa se je na vsak način želela znebiti Kevina Keegana, kar so igralci oziroma kapetan jasno povedali tudi Rudiju. Ker je Gutendorf takrat želel iz Hamburga narediti novi Bayern München, se igralcem sprva ni pustil, vedel je, da potrebuje Keegana, a že na prvi tekmi so ga sabotirali. Ekipa je prvo tekmo izgubila s 5:2, Gutendorfa pa so tri mesece zatem odpustili. »Odpustili so me lastni igralci, kar je najbolj grozna stvar, ki se lahko zgodi trenerju,« je povedal Rudi Gutendorf. Kmalu zatem je odšel v Avstralijo, a se z njihovo ekipo ni uvrstil na svetovno prvenstvo, česar naj mu njegova žena, Avstralka Marika Gutendorfer, ne bi nikoli odpustila. A očitno je bilo to nekaj, kar sta vendarle premostila, saj se jima je pozneje rodil sin Fabian.
