Ja, zgodilo se je nekaj velikega in verjetno smo lahko vsi zelo ponosni na trenutek, ko smo spremljali zaključni dogodek dirke na Plazi de Cibeles v Madridu, kjer so v družbi številnih Slovencev in slovenskih zastav po kolesarsko okronali našega kralja in se poklonili tudi princu. In fanta sta storila veliko: zase, za družino in prijatelje, za Komendo in Kisovec in veliko, zelo veliko za Slovenijo.
In kaj bomo storili mi, Slovenci in državljani Slovenije, kako se jim bomo oddolžili za to veliko darilo? Veliko so seveda v tej smeri postorili že slovenski navijači, ki so v živo spremljali Vuelto, mnogi pa smo naše kolesarje močno spodbujali pred televizorji.
Tem športnim dogodkom bodo sledili uradni sprejemi, najbrž v prestolnici in po mojem nujno pred ali blizu predsedniške palače, saj gre za dogodek, ki močno presega lokalno raven. Ima namreč državni in vsenarodni pomen. Verjetno se bo junakoma poklonila naša politična elita in predsednik republike bo v predalu gotovo našel za slavljenca primerni kolajni. Na pristojnem ministrstvu bodo brskali po kakšnem pravilniku o nagradah in tuhtali, kakšni si kolesarja zaslužita. Predvidevam, da bodo za slavljenca bolj kot državne prijetnejše proslave in sprejemi v domačih krajih. Potem pa se bodo stvari umirile.
V enem od časopisov sem v teh dneh našel zanimiv naslov: Roglič in Pogačar spisala zgodovino. To je seveda res, ampak ne vem, kje bodo ta pomemben spis in nesnovni zapis ter tvarna dediščina našli svoje mesto, dostopno vsem Slovenkam in Slovencem.
Zato naj spomnim, da smo leta 2000 menili, da smo ta prostor našli, saj je slovenska vlada tega leta ustanovila Muzej športa. Pri tem je zanimivo, da je bil prvi muzejski predmet, ki smo ga pridobili, dres sedanjega selektorja reprezentance Andreja Hauptmana, tretjeuvrščenega s cestne dirke svetovnega kolesarskega prvenstva v Lizboni 2001. Pridobljeni predmet se je pridružil že kar obsežni športni zbirki, ki je pod vodstvom osamljenega jezdeca, profesorja in športnega zgodovinarja dr. Tomaža Pavlina, nastajala na Fakulteti za šport. Seveda smo potem zbrali še veliko gradiva iz zgodovine slovenskega kolesarstva, ki priča, da zadnji uspeh naših kralja in princa ni nastal iz nič, da je v tej zgodovini še veliko zaslužnih knezov in da segajo korenine slovenskega kolesarstva v daljno drugo polovico 19. stoletja.
Projekt športnega muzeja seveda ni uspel, saj slovenski navadni in celo športni politiki potrebujejo šport in predvsem športne uspehe zgolj za lastno promocijo, zgodovina športa pa jih v glavnem ne zanima. Sicer pa o takšnih stvareh, kot so muzeji in zgodovinska dediščina, odločajo uradniki, ki pa jim po večini manjka širša kulturna in humanistična izobrazba, veliko preveč in na zalogo pa imajo v glavi ideološke in politične navlake. Zato je tudi leta 2016 visoki športni uradnik, menda magister in nekdanji gojenec Fakultete za šport, brez slabe vesti Muzej športa pahnil na smetišče zgodovine in ga izbrisal s seznama javnih zavodov Republike Slovenije.
Tako je Slovenija na čelu s svojo politično elito, ki je sicer v mislih že globoko pogreznjena v digitalno bodočnost, v odnosu do športne zgodovine in tudi športne kulture v Evropi pravi unikum. V skrbi za zgodovinsko športno dediščino so pred nami celo sodrugi iz nekdanje propadle skupne državno-politične tvorbe, kot so Hrvati in Srbi. O Evropi raje ne bi govoril, saj imajo samo sosedje Italijani več deset zgolj kolesarskih muzejev. In mimo enega od teh muzejev, lociranega na hribu Madona del Ghisallo, ki hrani bogato zbirko rožnatih majic z Gira, je v 15. etapi italijanske dirke prikolesaril tudi naš kolesarski kralj Primož Roglič.
Dr. Iztok Durjava, dolgoletni direktor javnega zavoda Muzej športa
