V Črni vasi, na poti od Plečnikove cerkve proti Podpeči, so pred časom postavili veliko kmetijo, kjer so ob sobah za turiste redili veliko čredo različnih živali od kokoši do koz in oslov.
Ob tem pa so tudi dokaj dobro kuhali. Osnova so bili ekološki izdelki z njihove in sorodnih modernih kmetij. Težava je bil le urnik kuhinje. Odprti so bili zgolj ob nedeljah, pa še to za nekaj ur. V zadnjem času so koncept temeljito prevetrili. Živali skoraj nimajo več, odločili so se za rastlinske pridelke, predvsem moke in olja, pa tudi kakšno žganje ali liker je najti v njihovih shrambah. Kaj pa hrana? Slavka Adamljeta, starosto moderne slovenske kuhinje, je v kuhinji zamenjala kuharica, ki je menda pred leti delala v ugaslem ljubljanskem Pen klubu. Zdaj so odprti v petek, soboto in nedeljo, ko kosila strežejo do štirih popoldne.
Še vedno pa prisegajo na zelo strogo ekološko ponudbo. Vse, kar je na mizi ali v jedilnem listu, je pridelano na kmetiji ali pri prijateljskih kmetijah, s katerimi si izmenjujejo različne pridelke in meso. Na samem uvodu radi ponudijo žganice, v našem primeru biski, koruzno žganje, v katerem se je namakala konoplja, in pehtranov liker. Hišni vinar je Plahuta, njegovo nepretresljivo malvazijo in refošk je mogoče dobiti na kozarec, ostala vina so na voljo le na steklenico.
Večina jih je ekoloških, morda se jim zatakne pri kakšnem cvičku, ki nas ni zanimal, raje smo posegli po zvrsti belega pinota, malvazije in sauvignona, ki jo prideluje Korenika&Moškon. Izjemno vino za res ugodnih 17 evrov.
Medtem je na mizo iz kuhinje prispel pozdravček, čvrst domač ržen kruh z motovilcem in namazom iz skute in zelišč. Simpatično, a zares navdušil je narezek, ki je daleč stran od podobnih sestavljank v naših domačih gostilnah. Mesnine so domače, recimo kozja salama, s sorodne kmetije Pr Prejc v Beli krajini so prekajene svinjske in goveje mesnineter lardo. S konkretno ponudbo mesa sodelujejo jajca, jabolčni čatni in hren z jabolki, na motovilcu so bučke, zraven pa je še vod Kukenbergerjevih sirov od zeliščnega do kozjega, od ementalca do pikantnega ovčjega.
Hladne predjedi
Po takšnem narezku jedec ne potrebuje veliko drugih jedi, a kaj, ko imajo pri Trnulji res spodoben trio juh. Kokošjo skuhajo z obilico korenja in vanjo narežejo palačinke, hladna s kumaricami in meto je zelo mlečna, po drugi strani pa skoraj kot solata, medtem ko je bilo špinačno treba dosoliti. Na splošno v Črni vasi ne solijo veliko.
Kaj pa glavne jedi? Nobenega pretiravanja, nobenih japonskih goved in novozelandskih ovc ne uporabljajo. Postrvi, piščanec, svinjina in orjaška porcija telečjih jetrc, ki jih ob preveliki dozi pražene čebule spremlja poširano jajce. Manj smo bili navdušeni nad (premalo soljeno) rižoto z žafranom in zelenjavo, bolj so nas veselili piščančji trakci z zelenjavo in pršutom ter gluhimi zdrobovimi štruklji.
Pri Trnulji vztrajajo pri ponudbi in receptih z enostavnejšimi ali, če hočete, domačimi sestavinami, ki na koncu seveda nimajo tako visoke cene kot recimo lokali v bližnji Ljubljani. Kljub temu kosilo s štirimi jedmi in kozarcem vina nanese kakšnih 25 evrov. A govorimo o kosilu, ki ima na koncu res obilne sladice.
Hišna olja
Zavitek še ni bil pečen, zato pa je bilo mogoče dobiti Potico na žlico, kot imenujejo razstavljeno tradicionalno slovensko sladico s koruzno moko, čokolado, orehovim drobljencem, smetano, malinami in grozdjem. Na drugi strani so bili skoraj še slastnejši ajdovi štruklji z orehi. A kot rečeno sladice niso majhne in na koncu smo morali spiti še nekaj žganic. Pelinkovec in orehovec sta običajna zaključka takšnih in podobnih obredov, tokrat se jima je pridružil še gost jajčni liker. Sladko in ostro.
Za konec velja omeniti, da v toplem delu leta strežejo na izjemno prijetni terasi, ki gleda na natančno urejen vrt in polja za njim. Nič manj udobno ni, ko zahladi – jedilnica je namreč opremljena s kaminom.
Vse avtorjeve objave so dostopne tudi na mihafirst.si.
