Črne koze so edina povsem izkoreninjena nalezljiva človeška bolezen. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je dokončno zmago razglasila leta 1979. Z enim do dveh vrst virusa, hujšo variola major in blažjo variola minor, se je še v začetku 50. let prejšnjega stoletja letno okužilo 50 milijonov svetovnega prebivalstva. V 20. stoletju je zaradi bolezni umrlo med 300 in 500 milijonov ljudi, dve stoletji prej pa je samo v Evropi bolezen zahtevala 400 tisoč smrti letno. Kdor jo je uspel premagati, je za spomin zelo verjetno obdržal brazgotine na mestih, kjer so bili med okužbo gnojni mehurčki. Črne koze so (bile) izredno nalezljive, obenem pa tudi smrtonosne, umre namreč več kot 30 odstotkov vseh, ki se z njimi okužijo. Nekoč so zakrivila kar tretjino vseh primerov slepote.
Za prenos je bil potreben stik s kapljicami iz ustne, nosne ali žrelne sluznice, prenašala pa se je tudi prek »okuženih« predmetov, recimo oblek. Po iznajdbi cepiva in obsežni akciji cepljenja je WHO decembra 1979 razglasila zmago. Bolezen smo po vsaj 12 tisoč letih končno iztrebili, zato je še toliko bolj neverjetno, da primerke virusov, ki povzročajo bolezen, prostovoljno ohranjamo pri življenju. To še posebej pride do izraza ob nesrečah, kot je ponedeljkova. Tako je novico, da je v ruskem laboratoriju za biološke raziskave Vector prišlo do eksplozije plinske jeklenke in požara, razumljivo pospremila skrb, da bi vzorci lahko pobegnili iz laboratorija. Nevarnosti za širitev bolezni tokrat domnevno ni bilo. Požar se je zgodil daleč stran od prostorov, kjer jih hranijo. Za nameček so virusi izredno občutljivi in bi jih požar uničil. A nesreče se vseeno dogajajo. Zaradi ene takšnih je leta 2004 v istem laboratoriju umrla raziskovalka, ki se je ranila z iglo in okužila z virusom ebola.
Strah pred biološkim orožjem
Po zadnji smrti zaradi črnih koz leta 1978 so vse preživele vzorce preselili v dva centra z dovoljenjem WHO za hranjenje vzorcev. Eden se nahaja v ameriški Atlanti, drugi pa v Rusiji. Od leta 1984 virusa uradno ni nikjer drugje. Že dve leti kasneje pa se je pričela tudi dolgotrajna in še vedno nerešena polemika o dokončnem uničenju tudi zadnjih ruskih in ameriških vzorcev. Prvi datum za uničenje so postavili na leto 1993 in ga kasneje večkrat prestavili. Naposled je WHO podlegla pritiskom ZDA in Rusije ter leta 2002 odobrila »začasno« hranjenje vzorcev za posebne raziskave. Odločitev o uničenju se tako nenehno prelaga na kasnejši datum.
Zagovorniki uničenja trdijo, da so preiskave vzorcev že prinesle ves izplen za javno zdravje in da od nadaljnjega hranjenja ni več nikakršne koristi. Za uničenje se najbolj zavzemajo države, ki niso pripravljene na morebiten novi izbruh. Nasprotniki uničenja pa vseskozi opozarjajo na nevarnost ponovnega pojava bolezni, predvsem v obliki biološkega orožja, ter s tem povezano potrebo po boljših in varnejših cepivih. Nekdanja ameriška ministrica za zdravje v času vlade Baracka Obame Kathleen Sebelius je ameriško stališče leta 2011 utemeljila na strahu, da uradnim evidencam o uničenju vzorcev ne gre zaupati v celoti. Izrazila je skrb, da so nekatere države na skrivaj obdržale vzorce in tudi možnost, da so nekatere izgubljene vzorce preprosto pozabili uničiti. Prav tako opozarja, da so potrebni podatki za sintetično izdelavo virusa dostopni na spletu, zaradi česar naj bi bilo uničenje vzorcev samo simbolično. V luči vsega tega se ji je zdelo, da bi bilo nepovratno uničenje neodgovorno, dokler nevarnost črnih koz ni odpravljena v celoti in za zmeraj.
Našli pozabljene vzorce
Njene skrbi niso povsem neutemeljene. Leta 2013 so v Južnoafriški republiki v laboratoriju našli kloniran vzorec virusa variola major, ki so ga leto kasneje uničili. Leta 2014 so pozabljene vzorce variole major iz 50. let prejšnjega stoletja našli tudi v skladišču laboratorija ameriške uprave za hrano in zdravila (FDA). Tudi te so po enem letu uničili. Hkrati pa je Sebeliusova med argumenti proti uničenju pravzaprav podala tudi odličen argument za uničenje zadnjih vzorcev. Kanadski znanstveniki so leta 2017 namreč ponovno ustvarili konjske koze in s tem dokazali, da lahko v majhnem laboratoriju in za vsega 100.000 dolarjev ponovno ustvarijo tudi virus črnih koz, za kakršnekoli potrebe že.
