Poročila računskega sodišča so z literarnega vidika čuden hibrid: stilno izredno pusta birokratska govorica, za bralca utrujajoča, polna številk in ne povsem razumljivega žargona. Po vsebini pa največkrat nihajo med kriminalko (poročila o rabi javnega denarja) in dramo. V tokratnem poročilu za obdobje 2007–2018 o zagotavljanju dostopnosti storitev socialnega varstva za ljudi, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč, pa vztrajni bralec prepozna tragedijo. V njej so glavni igralci politiki, pod odrom pa je videti obrise stotisočev anonimnih, šibkih ljudi, ki so jih oni zgoraj odpisali.
Odpisali so jih pravzaprav na dva načina: najprej tako, da množici ljudi pomoči, do katere so upravičeni, niso zagotovili – strašljiv je na primer podatek, da je le...
