Sporni kanal C0 bodo dodatno zaščitili, 2.

Franc Maleiner v odzivu na ta članek (Dnevnik, 11. septembra) ugotavlja, da navedeni citat oziroma trditve JP Vo-Ka Snaga, da »dodatni ukrep prispeva k zmanjšanju tveganja za vodni vir«, nehote prvič tudi javno priznava možno (do zdaj striktno prikrito, zanikano ali zamolčano) tveganje za vodni vir.

Nekajletno zapoznelo ravnanje ministrstva za okolje (Mop) se je sprožilo s (prepozno) najavljeno revizijo projekta, saj naj bi se revizija projektne dokumentacije za tako zahteven objekt izdelala še pred izdajo gradbenega dovoljenja (12. marca 2014). Ugotavlja torej, da Mop šele zdaj išče (kot »previdnostni ukrep za zaščito javnega interesa«) z javnim naročilom neodvisnega recenzenta, ki naj ugotovi, ali so v projektnih dokumentacijah prikazane tehnične, tehnološke in druge rešitve izbrane skladno s predpisi, še posebno glede varovanja vodnih virov. Če bo recenzent ugotovil neskladnosti, bo Mop sprejel še nedefinirane ukrepe. Iz opisa je razvidno, da se bo »revizija« izvajala za »prikazane tehnične, tehnološke in druge rešitve«, kar pa ne vključuje preverjanja primernosti prostorsko-lokacijskih umestitev.

Sporni kanal C0 je preko vodovarstvenega območja načrtovan že od devetdesetih let dalje, ko še niso bili obvezni okoljevarstveni standardi in postopki poseganja v prostor EU. Tak dokument (podobno več njih) se je samo prenesel kot »obstoječ rezervat« v nov občinski prostorski akt (OPN MOL), ki pa ga tudi ni okoljevarstveno presojal v okviru postopka »celovite presoje vplivov na okolje« (CPVO) glede prizadetosti zavarovanih vodnih virov (razen »pavšalno«) in drugih okoljsko škodljivih posledic – vsaj v objavljenih dokumentih tega ni zaslediti. Zato mu niso bili predpisani nikakršni »omilitveni ukrepi«, s temi problemi se je ukvarjalo šele v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, ko se pa umestnost celotnega posega in same trase primerjalno (variantno) ne presoja več, presojajo se samo gradbeno-tehnični elementi načrtovanega. Če se Mop ne bo lotil te ključne postopkovne pomanjkljivosti, rezultati revizije ne bodo nujno negativni.

Problem izhaja torej že iz nedosledne obravnave v prostorskih aktih. Trasa za kanal C0 je bila prenesena iz že tedaj zelo starih projektnih zasnov v OPN MOL leta 2010 kot »rezervacija«, ni imela predpisane izdelave OPPN, niti ni bila ustrezno prostorsko detajlirana, zaradi vsega po dokumentih sodeč ni predstavljala objekta presojanja vplivov na okolje v okviru celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) za OPN MOL. V nadaljnjih postopkih taka celostna okoljska obravnava ni več predvidena. Če se ne izvajajo vsi predpisani postopki, kot je zahtevano, pride do »formalnih« propustov vsebinsko pomembnih opredelitev, ki se s kasnejšimi fazami postopkov ne zajamejo več.

Vse opisano izpostavlja problem »zastarelosti« še vedno veljavnih (vsebinsko »zastaranih« in nezakonitih) prostorskih aktov in projektov, ki se v Sloveniji tolerira čez vse mere, mimo zahtevanih skladnosti z aktualnimi (okoljskimi in drugimi) predpisi, predvsem z EU-direktivami, katerih uveljavitev in uporaba za države članice ni niti »prostovoljna« niti »opcijska«, ker je obvezna pri vseh poseganjih v prostor.

Glede tega je država dobila že več opominov komisije za okolje EU, ki jim formalno prisluhne, dejansko pa ne (zadnji primer je ukrepanje v zadevi tretja razvojna os, drugi tir je bil uveljavljen še po starem, že leta 2005, več državnih prostorskih aktov je verjetno podobno problematičnih, ogromno število občinskih prostorskih aktov in določb pa tudi).