Nevroznanstveni poskusi na živalih so običajno povezani z metodo nagrajevanja s hrano in pijačo. V eksperimentu nemških nevrologov pa podgan niso nagrajevali na tak način, pač pa s socialno interakcijo in crkljanjem. Poskusi, ki bi temeljili na nagrajevanju s hrano, ne bi dali pravih rezultatov pri testiranju igrivosti. Slednja je značilnost ljudi, močno pa je razširjena tudi med živalmi. Michaelu Brechtu, nevroznanstveniku z univerze Humboldt v Berlinu, se je ob ogledu youtube videoposnetkov igrivih mačk in psov utrnila ideja, da bi preveril, kako igrive so podgane in česa so se sposobne naučiti. Njegova študentka Annika Reinhold je vedela, da so podgane zelo družabne in inteligentne, ni pa bila prepričana, ali se jih da naučiti iger, kot so denimo skrivalnice.
Nevrologa sta v eksperiment vključila šest adolescentnih podgan, ki sta jih naselila v slabih 30 kvadratnih metrov velik prostor, v katerega sta postavila raznolike škatle in ovire. Po začetnem obdobju spoznavanja Reinholdove s podganami, ki je vključevalo veliko telesnega stika, je znanstvenica živali naučila skrivanja. Položila jih je v odprto škatlo in se odmaknila. Če so podgane splezale iz škatle in prišla do nje, jih je nagradila z božanjem. Ko so podgane usvojile iskanje svoje človeške prijateljice, je ta nekoliko otežila igro. Na koncu so podgane znale splezati iz zaprte škatle in takoj pričeti iskati Reinholdovo. Vseh šest podgan se je naučilo iskati, pet pa tudi skriti. Znanstvenika pravita, da je jasno, da so razumele pravila igre in igrale strateško. Ko so bile v vlogi iskalca, so najprej preverila mesta, kjer se je Reinholdova skrila v prejšnji igri, ko so se skrivale, pa so izbirale neprosojne škatle. Znale so tudi ugotoviti, ali so v vlogi iskalca ali tistega, ki se skriva.
Na tej povezavi si lahko ogledate videoposnetek poskusa.
Prija jim družba ljudi
Vsega so se naučile v zgolj nekaj tednih, kar je »nadvse impresivno,« je navdušen Juan Ignacio Sanguinetti-Scheck, znanstvenik, ki je sodeloval v poskusu. »Živali se česa podobnega običajno učijo več mesecev, tudi opice,« še dodaja. Ob tem priznava, da igra skrivalnic ni nekaj, česar se v podobni različici podgane ne bi igrale že same. Znanstveniki se sedaj ukvarjajo z vprašanjem, zakaj so se pogane imele voljo naučiti igro. Povsem možno je, da zaradi crkljanja in družbe ljudi. Ugotovili so namreč, da ob žgečkanju podgane oddajajo visokofrekvenčni zvok, ki ga človeško uho ne zazna, spominja pa na smeh. Reinholdova je sicer mnenja, da nagrade niso močno povezane z veseljem do igre, pač pa da je za podgane nagrada že igra sama.
Tisti, ki imajo podgane za hišne ljubljenčke, nad ugotovitvami raziskovalcev verjetno niso presenečeni, za slednje pa je raziskava osnova za nadaljnje raziskovanje povezav med igro in kognitivnimi zmožnostmi.
