»Stanje socialne oskrbe je kritično,« se glasi uvodna misel v grafični predstavitvi ugotovitev revizijskega poročila računskega sodišča, ki je revizijo tega področja opravilo za obdobje od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018. Država za tiste, ki zaradi starosti oziroma duševne ali telesne oviranosti potrebujejo pomoč drugih, ne skrbi zadovoljivo, je odgovor na vprašanje, ki so si ga zastavili pri reviziji.
Ugotovitve, ki jih je računsko sodišče objavilo danes, so zastrašujoče. »Država že več kot deset let ni izvajala potrebnih ukrepov za zagotovitev oskrbe čim večjemu številu pomoči potrebnih. Naraščajoči trend staranja prebivalstva pa bo stanje še dodatno poslabšal,« opozarjajo. A zatakne se že, poudarjajo na računskem sodišču, pri podatkih. Leta 2016 je denimo pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 odstotka od 395.127 upravičencev. Le 1,7 odstotka upravičencev je bilo v čakalni vrsti za sprejem v domove za starejše. Za preostalih 89,4 odstotka upravičencev pa država ni imela podatkov o tem, ali ter koliko pomoči bi potrebovali oziroma ali pomoč dejansko prejemajo in v kakšni obliki. »Država zato tudi ne pozna odgovora na vprašanje, koliko oseb, ki so potrebovale pomoč drugih, je v obdobju, na katero se nanaša revizija, ostalo brez nje,« poudarjajo.
Država od leta 2007 ni zgradila nobenega novega doma za starejše, podelila pa je kar nekaj koncesij zasebnikom, pri katerih je bivanje v domu občutno dražje kot v javnih domovih. Čeprav se je država odločila spodbujati skupnostne oblike pomoči, je bilo v omenjenem obdobju povpraševanje po oskrbi v domovih za starejše trikrat višje kot po drugih oblikah pomoči. Ukrepov, ki bi to razmerje spremenili v prid skupnostnim oblikam pomoči, država po mnenju računskega sodišča ni izvedla, prav tako se zaradi manjkajočih ukrepov države tudi domovi za starejše niso mogli ustrezno razvijati glede na potrebe po pomoči stanovalcem.
Država povečuje stiske ljudi
Očitki računskega sodišča se v tem delu že dotikajo še vedno neurejenega področja dolgotrajne oskrbe, ki ga različne vlade in ministri obljubljajo že dlje kot poldrugo desetletje. Tudi trenutni minister za zdravje Aleš Šabeder je koaliciji ob prevzemu funkcije obljubil, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi že avgusta v javni obravnavi, a se to ni zgodilo. Kot smo izvedeli neuradno, naj bi ga ministrstvo v javno obravnavo posredovalo do konca tega leta.
Ob tem pa v oči bodejo nerazumljivo visoki stroški ugotavljanja, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne. »Vlada je za to namenila kar 74,5 milijona evrov, od tega 11,1 milijona evrov proračunskih sredstev,« opozarjajo na računskem sodišču. Vsaj dvakrat toliko denarja bi država potrebovala za več kot 7000 dodatnih postelj, da bi zadovoljila obstoječe potrebe po kakovostni institucionalni oskrbi. Država z opustitvijo ustreznega ukrepanja stisko ljudi, ki so potrebni pomoči, še povečuje,« so ugotovitve in njihove posledice strnili na računskem sodišču. Revidirancem so zapisali priporočila za izboljšanje poslovanja na omenjenem področju, od ministrstva za delo pa zahtevajo pripravo odzivnega poročila.
Sogovornike, ki so v zadnjem desetletju kakorkoli sodelovali pri socialnem varstvu, preseneča predvsem znesek, ki naj bi ga država porabila za preizkušanj rešitev dolgotrajne oskrbe. Opozarjajo tudi na okoliščine, ki jih poročilo ne upošteva. Med temi so mednarodne usmeritve večine zahodnoevropskih držav od institucionalnih k skupnostnim oblikam pomoči in ne obratno, k čemur se nagiba tudi slovenski nacionalni program socialnega varstva. Pritisk na domove za starejše je pri nas tolikšen predvsem zaradi nerazvitosti drugih oblik pomoči in pomanjkanja stanovanjskih skupnosti. Cilj je, da bi ljudje čim več pomoči dobili v domačem okolju, pravijo sogovorniki in dodajajo, da je dolgotrajna oskrba pravzaprav dokaz zrelosti slovenske politike.
